KUKIBLOG
  • KUKIBLOG
    • PARIS 2024
  • STARI BLOGI
    • EUROBASKET 2013
    • BRASIL 2014
    • RIO 2016
    • PJONG, PA ŠE MALO ČANGA
    • RUSIJA 2018
    • TOKIO 2021
    • PEKING 2022
    • QATAR 2022
  • ŠPORT
  • DOMOV

ZMAGE IN PORAZI

2/21/2022

0 Comments

 
Picture
Ko so se pred osmimi leti končale zimske olimpijske igre v Sočiju, sem bil prepričan, da je to bila olimpijada mojega življenja, da takšne bere medalj Sloveniji zlepa ne bo uspelo ponoviti. Veseli me, da sem se motil, v Pekingu smo zaostali za rekordnim izkupičkom za eno samo medaljo, z malo sreče (Prevc, Slokar) pa bi jo lahko celo presegli, Po drugi strani je bila medalja Glorie Kotnik prava športna senzacija, kakršni v olimpijski zgodovini samostojne Slovenije še nismo bili priča; iz časov nekdanje skupne države pa je primerljiva z zmago splitske plavalke Djurdjice Bjedov na igrah v Mexico Cityju 1968.

Ampak poleg nastopov naših olimpijcev sta te igre – vsaj zame – zaznamovali še dve zgodbi. Obe sta pravi športni tragediji, ena pa tudi človeška; to sta zgodbi Mikaele Shiffrin in Kamile Valieve. Mikaela je programirana šampionka, odraščala je v brižno negovanem družinskem okolju, vedno zaščitena pred motečimi zunanjimi vplivi. Njena starša, Jeff in Eileen sta okrog nje zgradila neprebojen zid, skozi katerega nepooblaščeni niso niti slučajno mogli vstopiti. Potem pa je Jeff lani nepričakovano umrl, ta zid se je pričel počasi, a vztrajno podirati in predatorji iz NBC-ja so dočakali svoj trenutek. NBC je največja televizijska mreža na svetu, ki ima ekskluzivne pravice za prenose NBA, NHL, MLB, NFL in še za vse ostalo, kar navdušuje povprečnega ameriškega ljubitelja športa – vključno s poletnimi in zimskimi olimpijskimi igrami. Alpsko smučanje je v ZDA obroben šport in NBC se z njim tako rekoč ne ukvarja. Tu pa tam omenijo kako tekmo, kadar zmaga kak Američan ali Američanka, pokažejo kako vožnjo; še najbolj pa se »vžigajo« na spektakularne padce na smukih, hujši in grši ko je padec nesrečnega smučarja ali smučarke, večkrat ga zavrtijo. Pred letošnjimi igrami so naenkrat »ugotovili«, da je Mikaela vodilna v seštevku svetovnega pokala in velika favoritinja za cel kup medalj – edino vprašanje, ki so si ga zastavljali je bilo, ali lahko kot prva v zgodovini osvoji vseh pet možnih zlatih. Nekje so izvrtali fotko, na kateri ima punca iztegnjeno roko in kaže pet prstov, ta fotka je  takoj postala moto NBC-jeve najavne olimpijske špice. Če temu dodamo še porušen zid okoli te sijajne smučarke, postane jasno, zakaj se je zgodilo, kar se je. Punca se je pod vsem pritiskom, ki so ji ga naložili, enostavno zlomila in na koncu je v svojih paradnih disciplinah – slalomu, veleslalomu in kombinaciji – presmučala morda vsega skupaj dvajset zavojev. NBC je tako dobil svojo zgodbo, večjo od petih zlatih medalj, kar 20 minut so neprekinjeno predvajali podobo strte in objokane Shiffrinove v snegu ob progi,. Sledil je pretresljiv pogovor s smučarko, v katerem ta ni našla besed za razočaranje in je celo sama podvomila o vseh svojih dozdajšnjih uspehih. In kot da vse to še ni bilo dovolj, so v studio nemudoma pričeli vlačiti psihoanalitike, psihoterapevte ter še druge takšne in drugačne strokovnjake, ki so potem na dolgo in široko secirali vzroke za Mikaelino polomijo. Podobno so lani na poletnih igrah v Tokiu naredili s Simone Biles, tudi ona je povsem pregorela in se na koncu odpovedala večini nastopov.

Druga, veliko bolj tragična zgodba, je zgodba Kamile Valieve, pravzaprav je to zgodba njene trenerke, Eteri Tutberidze, Kamila je le kolesce v njenem stroju. Dotična gospa je leta 1995 kot 18-letna drsalka v iskanju zaslužka in morda tudi slave pripotovala v ZDA. Do tja je prispela po večmesečni poti, polni muk, saj so ji vmes preklicali vizum in nazadnje je v deželo sanj prišla brez denarja, pogodbo pa so Američani zaradi zamude preklicali. Zatočišče je našla v mladinskem centru in spala na tleh. Še preden je v Oklahomi našla začasno delo, je preživela teroristični napad, najhujši do tedaj v ameriški zgodovini. Do službe ji je pomagal gasilec, ki jo je našel skrito v kleti sosednje stavbe.

Eteri je nato še štiri leta delala kot trenerka v Združenih državah. Morda so jo težke okoliščine in ovire, ki jih je morala premagati, ne le utrdile, ampak prepričale, da nobena težava ni prevelika, da je pot do vrha pač posuta s trnjem in da so spotoma nujne tudi žrtve, sploh če gre za druge. Ko se je vrnila v Rusijo, je pričela trenirati mlade umetnostne drsalke. Njen prvi mednarodni trenerski uspeh se je zgodil pred osmimi leti, takrat je na evropskem prvenstvu v Budimpešti zlato medaljo osvojila njena varovanka, 15-letna Julija Lipnicka. Strokovnjaki so ji napovedovali bleščečo kariero, vendar pa se je po olimpijskih igrah v Sočiju, kjer je osvojila zlato na ekipni tekmi in zasedla 6. mesto na posamični preizkušnji, njen vzpon končal. Čez dve leti je pri 17 končala kariero zaradi poškodb in anoreksije.

Medtem pa je Eteri Tutberidze žela uspehe z drugimi tekmovalkami, vsako leto je v člansko konkurenco pripeljala vsaj eno novo 15-letnico. Jevgenija Medvedjeva je dvakrat postala svetovna prvakinja, Alina Zagitova je bila v Pjongčangu olimpijska prvakinja, njene varovanke so med drugim še Elizabet Tursinbajeva, Aljona Kostornaja, Ana Ščerbakova … Vse so kariero končale pred 20. letom ali pa si našle druge trenerje.

Ta trenerski »sistem« se je prvič zamajal pred tremi leti, ko je članica njenega kluba, 13-letna Anastasija Šabotova, na družbenem omrežju odgovarjala na vprašanja sledilcev in med drugim povedala: "Kako priti do vrhunskih rezultatov? Treba je popiti dovolj dopinga in potem lahko držiš visoko raven. To je vse. Le pravi doping moraš uporabiti."
Sledilo je podvprašanje, ali je to stalna praksa v njenem klubu in ali to počne tudi olimpijska prvakinja Alina Zagitova, na kar je deklica odgovorila: "Seveda, kaj pa drugega."

Nadaljevanje zgodbe je predvidljivo in seveda žalostno. Deklica je postala tarča spletnega nadlegovanja, zaščitila je ni niti njena mama, ki se je bolj ukvarjala s tem, kako ohraniti njene tekmovalne možnosti. Šabotova je nekaj mesecev pozneje – bojda na lastno željo – prejela izpisnico moskovske drsalne zveze in prestopila v ukrajinsko reprezentanco. V tej sezoni je prvič nastopala v članski konkurenci in si zagotovila olimpijski nastop.

Najnovejši produkt te trenerske pošasti je 15-letna Kamila Valieva, ki je na ruskem prvenstvu oddala pozitivni vzorec, zato je zdaj pod drobnogledom tudi ruska zlata medalja na ekipni tekmi. Mednarodno športno razsodišče ji je nastop sicer dovolilo, ker gre za mladoletno osebo, ki nikakor ni mogla in tudi ne bi smela sama odločati o jemanju nedovoljenih sredstev, so stvari dodatno zapletene. Zelo verjetno se bodo Rusi morali odločiti, ali bodo pod vlak vrgli Valievo ali Tutberidze, povsem jasno pa je, komu se lažje odrečejo. Obtožbe na račun Tutberidze namreč mečejo črn madež na vse večje uspehe ruskih drsalcev v zadnjih letih. Nekaj tekmovalcev in trenerjev je namreč vendarle stopilo v bran Valijevi in razkrilo metode, ki jih pri oblikovanju otroških talentov uporablja Tutberidze. Ustrahovanje, zasmehovanje in brezobzirnost so po njihovih besedah sestavni del njenega repertoarja.

Da je cela zadeva še hujša, se je Valieva povsem zlomila, v svojem prostem programu ni zmogla skočiti skokov, ki jih sicer skače »sredi noči« in po tem nastopu od gospe trenerke ni slišala besed tolažbe, marveč hudo grajo. Vse je šlo v živo v prenos in ves svet je lahko opazoval pedagoške metode Tutberidzejeve. Ves svet je lahko tudi slišal razgrajanje Aleksandre Trusove, ko so ji sodniki prisodili »le« srebrno medaljo, tako jo je pač naučila njena trenerka: le zmaga nekaj šteje, ne glede na način na katerega je bila dosežena. Obe, Valieva in Trusova sta namreč le robota, ki se ju bo čez kako leto ali dve – ko ne bosta več mogli skakati vseh tistih quadov – odvrglo v staro železo, medtem pa bodo Eteri in njena ekipa že našli nove najstniške robotke za Cortino 2026.
 
Večkrat potarnamo, da naši športniki niso »dovolj« lačni uspehov, ampak hvala Bogu, da niso. Hvala Bogu da pri nas mediji ne vršijo takega pritiska na športnike kot to počne NBC, hvala Bogu, da nimamo trenerk tipa Tutberidze, hvala Bogu, da Petru Prevcu niti na kraj pameti ni padlo, da bi po nesrečno izgubljeni medalji vrgel smučki ob tla, razgrajal po ciljni areni in se drl »ne grem se več«, kot je to storila Saša Trusova. Seveda je pritisk velik, ampak le v toliko, kolikor si ga športnik naloži sam. Jasno, vsak si želi uspeha, ampak kadar ta izostane, to še ne pomeni konec sveta in življenje gre naprej. Kadar pa komu od naših uspe, znamo stopiti skupaj in se poveseliti, kot smo to lahko videli na številnih sprejemih naših olimpijcev po slovenskih krajih in vaseh. Ostanimo še naprej taki!

0 Comments

DREAM TEAM IN TRAUMLAUF

2/15/2022

0 Comments

 
Picture
Slovenski skakalni Dream Team je olimpijske igre končal s srebrno medaljo na ekipni tekmi in tako zaokrožil zbirko medalj na štiri. Toliko jih v skakalnem delu olimpijskega programa ni osvojila nobena druga država, nobena tudi nima dveh zlatih odličij, niti vseh treh barv medalj. Največjo premoč je Slovenija demonstrirala v tekmi mešanih ekip, verjetno bi zmagali (tudi brez diskvalifikacij glavnih tekmecev) celo z »B-postavo« (Kos, C. Prevc/Lanišek, Klinec, Rogelj). Nikoli poprej se še ni zgodilo, da bi Slovenija v eni disciplini osvojila dve kolajni in samo enkrat so slovenski športniki na enih OI v eni panogi osvojili več kolajn – to se je zgodilo davnega leta 1928 v Amsterdamu, ko se je gimnastična vrsta vrnila domov s kar petimi medaljami (po eno zlato in srebrno ter tremi bronastimi). Tudi dve zlati medalji Urše Bogataj in mešane ekipe pomenita izenačen »panožni« rekord – to je na enih igrah doslej uspelo le gimnastičarjem (Štukelj) 1924 in alpskim smučarkam (Maze) 2014. Da bo statistika popolna, dodajmo še, da se je Peter Prevc s tretjo in četrto osvojeno kolajno zdaj na drugem mestu večne lestvice slovenskih dobitnikov olimpijskih medalj izenačil s Tino Maze in Iztokom Čopom; več od te trojice – šest – jih je osvojil le legendarni Leon Štukelj.

Kljub temu se ni mogoče znebiti vtisa, da bi pravzaprav morali naši vzeti še več: Prevcu se je bron na mali skakalnici po sodniški »zaslugi« izmuznil za pol točke, na moški ekipni tekmi pa smo imeli neverjetno smolo z vetrom; Zajcu je močno zapihalo v hrbet, takoj naslednjemu – za nameček še glavnemu konkurentu za zlato Hoerlu – pa se je kar naenkrat dvignil vzgornik.  Tista Prevčeva posamična kolajna je manjkala za popolno slovensko premoč v Pekingu, čeprav v skakalnem svetu velja nepisano pravilo, da so ekipni uspehi pomembnejši in bolj cenjeni od posamičnih.
Slovenska ekipa je odlična zmagovalna kombinacija izkušenosti in mladosti, zaradi množične kakovosti pa so celo interne kvalifikacije za posamične in ekipne nastope precej bolj stresne kot same tekme. Strokovnjaki upravičeno napovedujejo, da so slovenski moški in ženski smučarski skoki odlična svetovna sedanjost in prihodnost. Kar niti ni presenetljivo, sploh glede na to, da ima Slovenija na infrastrukturnem področju najboljši skakalni center na svetu (Planica) in najboljši šolski sistem v povezavi s skakalnim centrom (Kranj). Svojo vrednost bodo lahko slovenski skoki potrdili že prihodnje leto na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju, ki ga bo gostila dolina pod Poncami. In ponovitev  (ali celo presežek) Pekinga ne bi bilo naključje, ampak le še ena potrditev vrhunskega in sistematičnega dela v športnem ponosu Slovenije.

Takšen Traumlauf (sanjski tek), kakršen je Žana Kranjca popeljal do srebrne veleslalomske medalje, večini smučarjev in smučark po navadi uspe enkrat v karieri. Takšen je bil npr. tisti znameniti drugi tek Bojana Križaja v slalomu v Wengnu 1981, ko ga je navdihnil Girardellijev nastop in se je prebil iz desetega na prvo mesto. Na velikih tekmovanjih je pred Kranjcem slovenskim smučarjem in smučarkam nekaj podobnega doslej uspelo trikrat. Že pokojni Boris Strel je bil na SP v Schladmingu 1982 po prvem teku veleslaloma sedmi; za tretjeuvrščenim je zaostajal debelo sekundo in dvanajst stotink, v drugem pa je z daleč najboljšim časom prismučal do bronaste medalje, kar je bila sploh prva slovenska medalja na velikih tekmovanjih. Strelov dosežek je še toliko bolj vreden spoštovanja, ker so takrat v drugih tekih štartali od petega proti prvemu in po teh petih nastopih so bile stvari po navadi že bolj ali manj jasne. Devet let kasneje (ko so v drugem teku štartali od petnajstega mesta navzdol), se je nekaj podobnega posrečilo Nataši Bokal na SP v Saalbachu, po prvem teku je bila šele deveta z zaostankom več kot sekunde za tako željenimi stopničkami, v drugem pa je postavila izjemen čas, ki je na koncu zadostoval celo za srebrno medaljo, le 16 stotink za zmagovalko, takrat neprekosljivo Vreni Schneider. Največji pomik navzgor pa je v drugem teku uspel Tini Maze na veleslalomu na SP 2009 v Val`d Isere-u, ko je drugi tek že potekal po današnjem sistemu od 30. mesta navzdol. Po prvem teku je bila 15. z zaostankom 2,01 sekunde za vodilno Katrin Zettel (to je sploh največji zaostanek po prvem teku, s katerim je kdorkoli še prišel do kolajne na velikih tekmovanjih); v odmoru med tekoma je med njo in Massijem menda padlo kar nekaj »sočnih« besed in vse skupaj jo je tako razjezilo in zmotiviralo, da je potem v drugem teku vso konkurenco »nažgala« za več kot sekundo in pol ter na koncu osvojila srebro z minimalnim (0,09) zaostankom za zmagovalko Kathrin Hoelzl. To je bila prva Tinina medalja na velikih tekmovanjih in obenem tudi velika prelomnica v njeni karieri, ki se je od takrat naprej vzpenjala samo še strmo navzgor.

Kranjčeva medalja je češnja na torti tudi sicer zelo solidnih slovenskih nastopov v alpskem smučanju; še posebej velja izpostaviti peto mesto Andreje Slokar v slalomu, ki ji je le droben zdrs v spodnjem delu drugega teka preprečil pot do medalje, morda kar zlate. Slokarjeva se je v svetovni vrh začela prebijati v drugem delu lanske sezone, ko je navduševala z brezkompromisnimi in napadalnimi vožnjami; težava je bila v tem, da nikakor ni mogla sestaviti dveh enakovrednih tekov. To ji je potem prvič uspelo na uvodnem slalomu letošnje sezone, ko je bila v Leviju četrta. Sledilo je nekaj slabših prestav, v kombinaciji s COVID okužbo je to posledično pomenilo izpad iz prve jakostne skupine, v katero se bo zdaj spet vrnila, srčno upam, da ji že v tej sezoni uspe preboj na stopničke. Iz te punce še nekaj bo! Poleg nje in Kranjca sta uvrstitvi v prvo deseterico dosegla še Meta Hrovat (7.) in Boštjan Kline (10.), Ana Bucik je bila dvakrat 11. in morda lahko Kranjec še preseneti v slalomu ali pa se podvig posreči ekipi na paralelni tekmi. Lepim dosežkom navkljub pa nas lahko prihodnost slovenske smučarije vseeno skrbi – ta generacija ima pri moških v sebi še en olimpijski ciklus, pri ženskah morda še celo dva, toda za njo zeva globoka luknja. Alpsko smučanje je bilo nekoč paradni konj slovenskega športa, zdaj pa je kot panoga v zatonu – mladih, ki bi se resno ukvarjali s tem športom, je iz leta v leto manj. Vzrok je predvsem finančne narave, saj morajo otroke od prvih korakov naprej praktično v celoti financirati starši. Smučanje je eden najdražjih športov in to si pri nas danes lahko privoščijo le bogate družine. Npr. Andreja Slokar - oče je eden najbogatejših Slovencev (sladoledi Leone); Meta Hrovat - oče je župan Kranjske Gore; Neja Dvornik - družinsko podjetje Dvornik transport; Žan Kranjec - družinsko podjetje Krantes, ki ga je do tragične smrti vodil njegov oče; Ana Bucik - oče je podjetnik in predsednik smučarskega kluba Gorica. SZS namreč krije stroške treningov in tekmovanj šele, ko tekmovalec pride na najvišji reprezentančni nivo. Ampak da se pride do takega nivoja, je potrebno vsaj 10, 15 let. Otroci so sicer člani smučarskih klubov, vendar je glavnina stroškov na plečih staršev. Ker so pogoji za trening pri nas sila skromni, se morajo že najmlajši voziti na treninge v tujino (Avstrija, Italija) in to seveda stane. Mnogo talentiranih odneha, ker pač enostavno finančno ne zmorejo več. Če pogledamo npr. Avstrijo, je tam baza že mnogo večja, večino stvari (vključno s šolanjem) financira zveza preko klubov in posledično pridejo na vrh res najbolj talentirani in sposobni in ko enkrat imajo rezultate, pridejo tudi sponzorji, ki jih v Avstriji ne manjka. Dobro, Avstrija je prva alpska smučarska velesila in nima si smisla delati utvar, da se bomo lahko kdaj kosali z njo. Ampak naša država bi tu vendarle morala bolj pomagati - lahko bi, npr., manj radodarno zalagala neštete nevladne organizacije in ta sredstva raje namenila za slovenski šport  (ne le smučanje). Če se kdo s tem slučajno ne strinja, naj se vpraša, kaj mu (ji) pomeni več – veselje ob uspehih slovenskih športnikov in športnic ali dolgovezna lamentiranja obskurnih nevladnih organizacij, npr. Inštituta za študije prekariata ali Metine Liste.


0 Comments

VSE IN ŠE VEČ

2/8/2022

0 Comments

 
Picture
Ko sem v svojem prejšnjem blogu izrazil »pobožno« željo po petih slovenskih medaljah (in eni zlati) se mi niti sanjalo ni, da se bo le-ta uresničila že po prvih štirih dneh olimpijskih iger. Res, naši športniki in športnice so presegli vsa pričakovanja in nam pričarali najlepši možen uvod v letošnje igre.

Če gremo lepo po vrsti, takoj prvi dan sta Urša Bogataj in Nika Križnar z zlatom in bronom nadgradili letošnjo fantastično sezono slovenskih skakalk. Dosežek ima še posebno veljavo, če vemo, da se je prvič v zgodovini olimpijskih iger zgodilo, da je Slovenija osvojila dve medalji v eni disciplini. Toda to bi se pravzaprav moralo zgoditi že zdavnaj, na ZOI Lillehammer 1994, ko sta imeli Alenka Dovžan in Špela Pretnar na olimpijskem superveleslalomu daleč najboljša vmesna časa, a sta nato obe odstopili na istem mestu, katerega se je kasneje oprijel vzdevek »slovenska luknja«. Razočaranju ni bilo ne konca ne kraja, takrat sem še hodil (saj komaj verjamem) v fitness in po tekmi sem se šel »izživljat« na vse tiste naprave za izgubljanje kilogramov in utrjevanje moči. Vse pač rabi svoj čas in moralo je miniti celih 28 let, da se je priložnost ponovila in tokrat je naši punci nista izpustili.

Na nedeljski moški tekmi je Petru Prevcu zmanjkal tisti drobec sreče, pol točke več enega od (zelo strogih) sodnikov bi že zadostovalo za delitev tretjega mesta; tudi tu mi je spomin splaval v preteklost, nekaj podobnega se nam je zgodilo pred davnimi 34 leti. Tako kot v Pekingu je bila tudi v Calgaryju 1988 prva tekma skakalcev na srednji skakalnici in po prvi seriji je bil vrstni red naravnost fantastičen – vodil je takrat nepremagljivi Matti Nykaenen, drugi je bil Čeh (pravzaprav takrat še Čehoslovak) Pavel Ploc, od tretjega do petega mesta pa so se zvrstili naši trije: Ulaga, Tepeš in Lotrič. Prepričan sem bil, da nam kolajna ne more uiti in ves živčen sem se v premoru med serijama (ti so bili takrat precej daljši, kot so zdaj) odpravil na sprehod po opustelem (pa saj dandanašnji ni kaj veliko drugačno) večernem Celju. No, potem pa sta ga v drugi seriji Lotrič in Ulaga krepko polomila, Mirana Tepeša pa je na tretjem mestu prehitel še en Čehoslovak, Jiri Malec. Razlika med njima je bila 0,6 točke, torej podobna, kot tokrat med Kubackim in nesrečnim Prevcem.  Par dni kasneje je nekaj stotink do kolajne v veleslalomu zmanjkalo še Mateji Svet in kazalo je, da bomo spet ostali tako blizu in obenem tako daleč od željenega. Toda potem sta se zgodili tisti nepozabni tekmi skakalcev na veliki skakalnici, ko je najprej Matjaž Debelak osvojil bronasto medaljo, dan kasneje pa skupaj z Ulago, Tepešem in Zupanom še srebrno na ekipni tekmi – če bi takrat točkovali vseh osem skokov, bi dobili zlato, tako pa se je najslabši skok v vsaki seriji odštel od skupnega seštevka in zaradi fantastičnega Nykaenena so naši zaostali za Finci. Prepričan sem, da se lahko takšen scenarij ponovi tudi letos; na posamični tekmi bomo imeli v ognju štiri železa, na ekipni pa skoraj ne vidim načina, da bi ostali brez kolajne. In tokrat bo, za razliko od Calgaryja, štelo vseh osem skokov!

Ponedeljkova tekma mešanih ekip se je vsled številnih diskvalifikacij spremenila v farso in živčno napetost, ko sem samo čakal, kdaj bo diskvalificiran še kdo od naših. Res si nisem predstavljal, da bom po pol stoletja spremljanja olimpijskih iger dočakal tudi to, da me ne bo strah za nastope naših, ampak zaradi nekih obstranskih faktorjev. K sreči se je vse dobro izšlo, naši so bili tako dominantni (in to bi bili tudi brez diskvalifikacij glavnih tekmecev), da je bilo vse skupaj že skoraj smešno. Me je pa to jezilo, ker je mešana ekipna tekma najboljši prikaz realne moči skakalnih nacij – tako kot štafete v drugih športih, npr. v smučarskem teku – zdaj pa se bo namesto o absolutni dominaciji Slovenije v skakalnem svetu razpredalo o teh diskvalifikacijah. Pa še nekaj mi pride na misel: če sta bila dresa Takanashi in Althaus prevelika v ponedeljek, mar nista potemtakem bila takšna tudi 48 prej na posamični tekmi deklet? In če je temu res bilo tako, mar ne bi morali biti Križnar druga in Klinec tretja?

Slovenci smo si z inženirjema Bloudkom in Rožmanom nekoč izmislili novo disciplino, smučarske polete in ji udarili temelje v Planici, kamor so naši skakalci spočetka bolj kot tekmovat hodili občudovat norveške velemojstre in Bradla. Tu pa tam je kak Polda, Šlibar ali Norčič poskrbel za kakšen preblisk, prava uveljavitev pa je prišla šele s tisto prej omenjeno srebrno generacijo iz Calgaryja, ki je Slovenijo dokončno utrdila na zemljevidu skakalnih velesil in postavila temelje za nadaljnje uspehe Petka, Peterke, Benkoviča in Kranjca, vse do veličastne sezone Petra Prevca in tistega nepozabnega zaključka poletov v Planici 2016. Ko je Nika Križnar lani osvojila svetovni pokal, so svoj košček v mozaik prispevale še punce in ta ekipna zmaga na ZOI je krona, zgodovinski vrhunec slovenske skakalne šole.

V ponedeljek smo imeli v boju za kolajne tudi Meto Hrovat v veleslalomu, ampak že pogled na postavitev druge proge mi je dal vedeti, da se bo vse skupaj le težko izšlo. Obenem je treba pošteno povedati, da Meta letos ni povsem pri stvari in da bi bila kolajna pravzaprav bolj mali čudež, kot odraz realnega stanja v tej sezoni. To slednje se je vzpostavilo z zmago izjemne Sare Hector; menda ga v belem cirkusu ni človeka, ki ji tega ne bi privoščil – tako kot nekoč Tania Poutianinen namreč tudi Švedinja velja za simpatično, odprto in vedno nasmejano dekle, vsi jo imajo radi, tako tekmice kot predstavniki sedme sile, za katere je Sara prava osvežitev v primerjavi z muhastima Mikaelo in Petro. Podobno velja za zmagovalca prestižnega smuka, Beata Feuza, ta je en tak dobrodušni švicarski hrust, ki je v spodnjem delu (presenetljivo) dokaj zahtevne proge v svojem slogu ugnal tekmece.

Še preden smo si dobro opomogli od skakalnih razburjanj, sta nam novo veselje pripravila deskarja Mastnak in Kotnikova. In če je Mastnak veljal za eno naših najmočnejših orožij, je kolajna Glorie Kotnik pravi mali športni čudež, če vemo, da je punca komaj pred letom dni rodila. V mojem bloganju pred ZOI 2018 sem jo sicer bežno omenil kot potencialno presenečenje, tokrat pa nanjo prav gotovo ni nihče resno računal. Ampak to je ena izmed zgodb, kakršne šport pogosto spiše na olimpiadah, podobna tisti Ester Ledecke izpred štirih let, ko je svojo nesporno dominacijo v deskanju nadgradila še s senzacionalno zmago v superveleslalomu. Kdo ve, če se ji bo letos spet posrečilo v kaki hitri disciplini, ampak v deskanju je tako rekoč nepremagljiva; celo progo »mleje« tekmico, ki v želji po dohitevanju Čehinje prej ali slej stori napako in potem sledi neizbežno bližnje srečanje s snežno podlago. Mastnak je bil zelo blizu zmagi, deskarskega »fosila« Karla (ki je bil, mimogrede, Mastnakov vzornik) je že imel v podrejenem položaju, a potem je storil napako. Danes se to morda ne zdi tako zelo pomembno, a olimpijsko zlato je olimpijsko zlato, in starejši ko bo, bolj bo prvi celjski dobitnik zimske olimpijske medalje obžaloval izpuščeno priložnost, kdo ve, če se mu bo še kdaj ponudila!

Žal se ni izšlo Lampičevi, njo sem štel med naše glavne adute za kolajno, ampak že v kvalifikacijah ni bila »prava«. Morda ne bomo nikoli izvedeli, kaj je šlo narobe – ali slabo načrtovane priprave, ali slabo pripravljene smuči za agresivni kitajski umetni sneg. Ampak ta punca ima to kolajno v sebi, znova jo bo naskakovala čez štiri leta, ko bodo igre na manj skrivnostnem evropskem snegu, morda niti ne v teku, marveč v biatlonu. Sicer pa se lahko tudi na teh igrah še vse spremeni, čaka jo še nastop v moštvenem sprintu v paru z komaj ozdravljeno Evo Urevc. Kakšna zgodba bi to bila, nikoli ne reci nikoli!

Vabljeni tudi na mojo spletno stran ZOI!

0 Comments

LEPO JE SODELOVATI, A ŠTEJEJO LE MEDALJE

2/4/2022

0 Comments

 
Picture
Vedno, ko se bližajo olimpijske igre, poslušamo modrovanja raznih takšnih in drugačnih »strokovnjakov«, kako da se izgublja olimpijski duh, da je vse podrejeno rezultatom in da ni prav, da štejejo le medalje. Ne vem, kdaj je ta »olimpijski duh« obstajal, kdaj ni bilo vse podrejeno rezultatom in kdaj niso štele samo in zgolj medalje! Saj se najde tu pa tam kdo iz kake eksotične države, ki pride na OI bolj ali manj le zato, da paradira na otvoritvi, po možnosti v kakih plemenskih cunjah. Ali pa kdo, ki svoj trenutek slave doživi ob svojem nastopu, ko je prepričljivo zadnji – kot npr. Eddy »The Eagle« Edwards ali pa tisti kenijski smučarski tekač, kateremu je pri zaustavitvi v cilju pomagal sloviti Bjoern Daehlie. In ja, tudi Slovenski Olimpijski Komite redno pošilja na OI športnike in športnice, ki tam, objektivno gledano, nimajo kaj početi; nekateri v svoji disciplini še niso osvojili niti ene točke svetovnega pokala in potem končajo pri repu razpredelnice, par mest pred zgoraj omenjenimi eksoti in pred nastopajočimi iz republik bivše skupne države (ki so v zimskih športih tudi zvečine eksoti). Eden izmed uporabnikov športnega portala MMC se je iz takšne »prakse« takole duhovito ponorčeval:

"A mogoče vzamete na OI še mojega soseda. Sankanja sicer ne trenira, se pa po hribu dol spusti z glavo naprej, kot kakšen norec. Če je za vse prostora na avionu, ga bo pa ja menda še za njega."


In kakšne so letos možnosti naših? Pričakovati je bero medalj, ki bo nekje vmes med tisto rekordno iz Sočija (2-2-4) in tisto skromno izpred štirih let v Pyongchangu (0-1-1). Recimo, da bi pet kolajn (med katerimi bi se svetila vsaj ena zlata) že lahko šteli za lep uspeh. Vse kar bo več, bo presežek, kar bo manj pa neuspeh. Za uspeh ali neuspeh slovenske olimpijske odprave bodo bržkone ključni že prvi štirje dnevi. Takoj prvi dan (sobota 5.2.)je namreč na sporedu edina ženska skakalna posamična tekma in tu bi pravzaprav morali vzeti vsaj eno, če ne kar dve medalji, še posebej, ker na štartu ne bo korona-obolele Marite Kramer. Slednja je imela smolo z virusom že lani na finalu svetovnega pokala, ki ga je potem osvojila Nika Križnar; zakaj se ne bi tudi tokrat stvari obrnile v naš prid! Na vseh petih skokih za trening je bila vsaj ena naša med prvimi tremi, na treh pa celo dve.

Naslednji dan (nedelja, 6.2) bo na vrsti moška tekma na srednji skakalnici, tukaj je krog favoritov bržkone precej širši kot pri puncah, izstopata pa slej ko prej zmagovalec novoletne turneje Kobayashi in vodilni v svetovnem pokalu Geiger. Ta slednji mi je še posebej zoprn, treba pa je priznati, da iz vsakega skoka izvleče maksimum, tudi, ko se zaradi nizke krivulje leta že zdi, da ga je polomil. Prebujata se Stoch in Kraft, potem so tu Norvežani in seveda naši, z izjemo nosilca dveh olimpijskih medalj Petra Prevca so na tekmah svetovnega pokala letos že vsi stali na stopničkah. So pa tu napovedi izredno nehvaležne, že zaradi dejstva, da v tej sezoni še ni bilo tekme na srednji skakalnici, še tista na najmanjši v Innsbrucku je odpadla. Razen tega na teh manjših napravah pogosto igrajo odločilno vlogo sodniške ocene, ki po navadi niso ravno na naši strani. Bo pa imel selektor Hrgota precej nehvaležno nalogo, kajti enega izmed petih mora za tekmo izločiti. Težava je v tem, da je ravno tisti (Lanišek), na katerega smo najbolj računali, na treningih izmed vseh naših pokazal daleč najmanj. Res, da niso imeli vsi enakih vetrovnih pogojev in da so skakali z različnih zaletišč, ampak uvrstitve naših na treningih so dovolj zgovorne:

P. Prevc 10, 11, 3, 9, 1, 6
C. Prevc 3, 22, 20, 10, 43, 3
T. Zajc 5, 6, 19, 7, 10, 10
L. Kos 17, 14, 4, 16, 4, 1
A. Lanišek 21, 32, 23, 26, 29, 18
 
Dan kasneje, v ponedeljek, 7.2. sledi še zadnja tekma na srednji skakalnici, tekma mešanih ekip in tudi tu bi medaljo naši pravzaprav morali osvojiti, imamo daleč najbolj izenačeno ekipo med vsemi in veliko bo odvisno od selektorskega navdiha, koga postaviti v ekipo – tako v ženski del, kot tudi v moškega. Taisti dan, torej v ponedeljek, je na sporedu tudi ženski veleslalom; čeprav njeni letošnji rezultati tega ne kažejo, pa sam verjamem, da je Meta Hrovat sposobna presenetiti in se boriti za medaljo!

Če bi se nam v teh prvih treh dneh izšlo za, recimo tri kolajne, bi bil storjen velik korak proti zgoraj omenjenemu cilju petih, kajti že v torek (8.2.) bo še en udarni slovenski dan, ko bo v sprintu nastopala Anamarija Lampič, v deskarskem veleslalomu pa Mastnak, Košir in Marguč. Za Lampičevo sem prepričan, da se bo uvrstila v finale in da bo tam povsem konkurenčna tudi za zlato medaljo. S trenerjem Saraccom vedno natempirata formo za vrhunec sezone in doslej se jima je še vselej posrečilo. Je pa v šprintu seveda vedno prisoten tisti faktor rizika, prerivanja in padca – zato je najbolje že od začetka teči spredaj in na polno. Ampak še preden pa bo Anamarija tekla v finalu, bomo izvedeli, ali smo Celjani dobili prvo zimsko olimpijsko medaljo! To možnost ima Tim Mastnak, vsaj sodeč po rezultatih v tej sezoni, čeprav bi sam vendarle bolj stavil na Žana Koširja (ravno je prišel iz izolacije), ki ima eno tako »žbogarjevsko« lastnost, da ravno na ZOI iztisne iz sebe največ. In ko smo že ravno pri Celjanih, Roka Marguča je doletela velika čast, da bo danes skupaj s Štuhčevo nosil slovensko zastavo na otvoritvi, kar je najavil s temle lepim tweetom:

Picture
Seveda pa bo – kot je to že v navadi – absolutni vrhunec prvega olimpijskega vikenda moški smuk. Favoriti so znani: Kilde, Odermatt, Feuz, Mayer, Kriechmaier, pa še kdo bi se našel. Proga je, kot smo na prizoriščih Daljnega vzhoda že vajeni, tako – tako, ni ne vem kako težka, ima nekaj skokov in precej drsalnega terena. Ravno zaradi tega so možna tudi presenečenja, nenazadnje je bil na zadnjem treningu Miha Hrobat kar četrti in neki Španec šesti.

Prihajajo torej »naši« dnevi, držimo pesti!

0 Comments

VUĆKO IN JAZ

2/2/2022

0 Comments

 
Če sem svoj uvodni blog s prejšnjih ZOI posvetil mojim spominom na Lake Placid 1980 (LINK), se bom tokrat za začetek razglabljanj o Pekingu 2022 spomnil na ZOI 1984 v Sarajevu, ali bolje rečeno, kako sem bil prikrajšan za uživanje ob prvi slovenski zimski olimpijski kolajni Jureta Franka. Še nikoli nisem bil (in verjetno tudi nikoli več ne bom) geografsko tako blizu prizorišču kakšnih Olimpijskih iger, kot tistega davnega februarja 1984. Takrat sem namreč služil vojaški rok v Mostarju, ki je od Sarajeva oddaljen le kakih 80 km zračne črte, ampak zaradi mene bi lahko bile ZOI tudi na Marsu, tako malo sem imel od njih.

Seveda sem že pred odhodom v vojsko (oktobra 1983) vedel, da bo moje spremljanje ZOI zelo oteženo in ta občutek se je med sezono 83/84 samo še poglabljal. Prej je bilo zame popolnoma nepredstavljivo, da ne bi gledal vsake, ampak prav vsake tekme alpskega svetovnega pokala (in še večino tistih skakalnega), v vojski pa za kaj takega ni bilo nobenih možnosti. Edini šport, ki se je tam gledal, je bil seveda neizbežni nogomet in tako je bil moj »največji« športni dogodek v vojski slej ko prej tista znamenita tekma kvalifikacij za EP med Jugoslavijo in Bolgarijo v Splitu, tista neverjetna drama ob koncu katere je Mladen Delić izustil svoj sloviti stavek »Ljudi, zar je to moguće?«

V dneh pred igrami so oficirji na »dnevnem informiranju« igre sicer vedno bolj pogosto omenjali, ampak seveda vse v kontekstu mednarodne promocije našega čudovitega socialističnega raja, športni vidik pa je bil zanje povsem postranskega pomena. Otvoritev smo seveda lahko (pravzaprav morali) gledati, jasno, tam je kvasal takratni predsednik predsedstva tovariš Mika Špiljak. Naslednji dan nam je butasti jugooficir na dnevnem informiranju ves vzhičen povedal, da je Jugoslavija igrala hokej proti ZRN in iztržila neodločen izid 1:1. Seveda je bil to le rezultat prve tretjine, tekmo so naši izgubili 1:7. Tip se je pač spoznal na hokej približno toliko, kot jaz na ritmično gimnastiko!

Nekaj časa sem premišljeval o možnosti kake samopoškodbe, s katero bi se lahko izležaval v stacionarju (vojaški bolnišnici), tam sem namreč že novembra preležal par dni (in vedel, da je moč do mile volje gledati televizijo), ampak bilo si je praktično nemogoče NAMERNO povzročiti tako poškodbo, ki bi po eni strani zagotavljala sprejem v stacionar, po drugi pa spet ne bi bila dejansko nevarna za zdravje; zato sem to misel brž opustil. Vse skupaj je še oteževalo dejstvo, da se je bližal konec obuke (obveznega usposabljanja) in odhod v prekomando (to se je potem zgodilo prvega marca). Ob koncu te obuke je seveda sledilo ocenjevanje usposobljenosti vojske s strani GINE (Generalna Inšpekcija Narodne Armije), ta GINA pa je bila strah in trepet vseh oficirjev, saj so bile od njene ocene naše usposobljenosti odvisne tudi njihove ocene, ki so jim posledično povečevale ali zmanjševale možnosti za napredovanje in s tem za višjo plačo. Zato so nas »pešadince« tisti zadnji mesec obuke oficirji gonili gor in dol po poligonu, vod u napadu, vod u odbrani, četa u napadu, četa u odbrani, bataljon u napadu, bataljon u odbrani, atomski s lijeva, atomski s desna, atomski s fronta, pa uzbuna ob 3h ponoči in podobne bedarije. Na poligonu je bilo vroče, kakih 20 stopinj v senci, mi pa smo bili še v zimski opremi in vsak dan kot cunje premočeni od potu. Februarja se namreč v Mostarju pogosto zgodi, da pride do vdora toplega sredozemskega zraka po dolini Neretve, spomnim se, da sta tisti dve limoni na vhodu v kasarno že pričenjali cveteti. Je pa zimska oprema prišla še kako prav, ko so nas prvi teden olimpiade naložili na kamione in hajd na taborjenje (tudi to je bil sestavni del zaključka usposabljanja) na 1700 m visoko planoto Mačipolje nad Nevesinjem. Tam smo tri dni jurišali, se vkopavali, spet jurišali in tako dalje. Spali smo v šotorih, ves čas pa je neumorno padal en tak moker in težek sneg, pomešan z dežjem – že tako bedno in nagravžno hrano smo jedli iz menažk in bolj ko si jedel, več je bilo v njih, seveda ne hrane, marveč tiste brozge, ki je padala z neba.

Ko smo se po tistih treh nečloveških dneh končno vrnili v kasarno, je najprej sledil pravi balzam v obliki tuširanja – in bilo mi je povsem vseeno, ali bom ujel tistih par minut tople vode, ki jo je v kriznih časih stabilizacije svojim potencialnim branilcem namenila naša skupna domovina – ampak že naslednji dan se je nadaljevala tortura na poligonu, osvojeno »znanje« je bilo pač potrebno utrditi!

Ta dril se je seveda dogajal tudi tistega zdaj že zgodovinskega 14. februarja, ko je bil na sporedu moški veleslalom. Na poligon smo jo mahnili takoj po zajtrku in za ogled tekme seveda ni bilo niti najmanjše možnosti, tako da mi ni preostalo drugega, kot da sem v duhu stiskal pesti za naše. (Mnogo let kasneje sem razmišljal, kaj bi bilo, če bi že takrat imeli mobitele in prenos podatkov, ampak verjetno tega v vojski itak ne bi smeli imeti, kaj šele na poligonu – se je pa bilo zanimivo poigravati s to idejo in si zamišljati različne – tudi smešne – scenarije). Na kosilu sem potem od nekega slovenskega kuharja le izvedel, da imajo naši po prvem teku dobro izhodišče za napad na medaljo -  četrti je bil Franko, peti Strel in sedmi Križaj. Samo, da bi uspelo, sem si mislil, poligon in vojska bosta nekega dne že minila, medalja pa bo ostala, tudi če sam ne bom deležen tistega pravega užitka. V četi smo imeli nekega slovenskega vodnika stažista, ki je bil zelo strog, vsi vojaki smo se ga bali kot hudič križa in tudi z nami Slovenci ni nikoli hotel govoriti slovensko, zdelo se je celo, da je do nas še bolj strog, kot do drugih. Ampak ko smo prišli v kasarno in čakali v vrsti na večerjo, je prišel mimo in mi tako mimogrede navrgel »Franko je dobu srebrno!« Bog ve, zakaj ravno meni in kako je pravzaprav sploh vedel za mojo »obsedenost« s smučarijo! Njegovega imena tukaj nalašč ne bom zapisal, leta kasneje – že po osamosvojitvi – je postal zelo znan novinar in celo pisec uvodnikov v enem vodilnih slovenskih dnevnikov; z njegovimi političnimi stališči se nisem nikoli strinjal, sem mu pa še danes hvaležen za tisti en neprecenljiv trenutek. Naslednji dan je na jutranjem informiranju tisti jugooficirski »strokovnjak« za hokej na vse pretege hvalil našega Frankota in kaj da to pomeni za ugled Jugoslavije v svetu. Že mogoče, sem si mislil, ti kar nakladaj, bolj važno je, da imamo našo prvo slovensko zimsko medaljo in da so izpolnjene sanje, ki so se tako nesrečno razblinile štiri leta poprej v Lake Placidu.

Če je bilo veleslalom nemogoče gledati, je šlo s slalomom bistveno lažje. Na sporedu je bil namreč zadnji dan iger, v nedeljo, 19. februarja. Ob nedeljah dopoldne smo bili po zajtrku in čiščenju prostorov namreč bolj kot ne prosti, sicer je bil predviden ogled matineje v kasarniškem kinu, ki pa nikakor ni bil obvezen. Čiščenje se je končalo okrog pol desetih in kmalu sem našel neko TV sobo, kjer je prevladovala slovenska, pravzaprav primorska govorica – južnih bratov slalom ni preveč zanimal, raje so jo mahnili na matinejo, kjer so ob vsakem malce bolj erotičnem prizoru hiteli z izvajanjem manualne aplikacije na spolovilo. Sam slalom je bil precejšnje razočaranje, naš edini adut je bil seveda Križaj, ki pa tisto sezono ni bil v ravno vrhunski formi, razen tega pa s štartno številko 7 na hitro načeti progi ni imel nobenih možnosti za boj za kolajne. Vseeno smo se dobro zabavali; neki čato iz Nove Gorice – s pravim primorskim priimkom Vovk – je v čast kolajne svojega someščana privlekel kanister merlota, malček pršuta se je tudi našlo in še pred drugim tekom je zadonela Kadore. Tisti dan menda edinkrat v celotnem služenju vojske nisem šel ne na kosilo in ne na večerjo, ko se je po drugem teku vesela družba razšla, sem se okajen zleknil v posteljo in spal spanje zadovoljnega vse do ponedeljkove jutranje budnice.  

Picture
0 Comments
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    web counter

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.