Ko so se pred osmimi leti končale zimske olimpijske igre v Sočiju, sem bil prepričan, da je to bila olimpijada mojega življenja, da takšne bere medalj Sloveniji zlepa ne bo uspelo ponoviti. Veseli me, da sem se motil, v Pekingu smo zaostali za rekordnim izkupičkom za eno samo medaljo, z malo sreče (Prevc, Slokar) pa bi jo lahko celo presegli, Po drugi strani je bila medalja Glorie Kotnik prava športna senzacija, kakršni v olimpijski zgodovini samostojne Slovenije še nismo bili priča; iz časov nekdanje skupne države pa je primerljiva z zmago splitske plavalke Djurdjice Bjedov na igrah v Mexico Cityju 1968.
Ampak poleg nastopov naših olimpijcev sta te igre – vsaj zame – zaznamovali še dve zgodbi. Obe sta pravi športni tragediji, ena pa tudi človeška; to sta zgodbi Mikaele Shiffrin in Kamile Valieve. Mikaela je programirana šampionka, odraščala je v brižno negovanem družinskem okolju, vedno zaščitena pred motečimi zunanjimi vplivi. Njena starša, Jeff in Eileen sta okrog nje zgradila neprebojen zid, skozi katerega nepooblaščeni niso niti slučajno mogli vstopiti. Potem pa je Jeff lani nepričakovano umrl, ta zid se je pričel počasi, a vztrajno podirati in predatorji iz NBC-ja so dočakali svoj trenutek. NBC je največja televizijska mreža na svetu, ki ima ekskluzivne pravice za prenose NBA, NHL, MLB, NFL in še za vse ostalo, kar navdušuje povprečnega ameriškega ljubitelja športa – vključno s poletnimi in zimskimi olimpijskimi igrami. Alpsko smučanje je v ZDA obroben šport in NBC se z njim tako rekoč ne ukvarja. Tu pa tam omenijo kako tekmo, kadar zmaga kak Američan ali Američanka, pokažejo kako vožnjo; še najbolj pa se »vžigajo« na spektakularne padce na smukih, hujši in grši ko je padec nesrečnega smučarja ali smučarke, večkrat ga zavrtijo. Pred letošnjimi igrami so naenkrat »ugotovili«, da je Mikaela vodilna v seštevku svetovnega pokala in velika favoritinja za cel kup medalj – edino vprašanje, ki so si ga zastavljali je bilo, ali lahko kot prva v zgodovini osvoji vseh pet možnih zlatih. Nekje so izvrtali fotko, na kateri ima punca iztegnjeno roko in kaže pet prstov, ta fotka je takoj postala moto NBC-jeve najavne olimpijske špice. Če temu dodamo še porušen zid okoli te sijajne smučarke, postane jasno, zakaj se je zgodilo, kar se je. Punca se je pod vsem pritiskom, ki so ji ga naložili, enostavno zlomila in na koncu je v svojih paradnih disciplinah – slalomu, veleslalomu in kombinaciji – presmučala morda vsega skupaj dvajset zavojev. NBC je tako dobil svojo zgodbo, večjo od petih zlatih medalj, kar 20 minut so neprekinjeno predvajali podobo strte in objokane Shiffrinove v snegu ob progi,. Sledil je pretresljiv pogovor s smučarko, v katerem ta ni našla besed za razočaranje in je celo sama podvomila o vseh svojih dozdajšnjih uspehih. In kot da vse to še ni bilo dovolj, so v studio nemudoma pričeli vlačiti psihoanalitike, psihoterapevte ter še druge takšne in drugačne strokovnjake, ki so potem na dolgo in široko secirali vzroke za Mikaelino polomijo. Podobno so lani na poletnih igrah v Tokiu naredili s Simone Biles, tudi ona je povsem pregorela in se na koncu odpovedala večini nastopov.
Druga, veliko bolj tragična zgodba, je zgodba Kamile Valieve, pravzaprav je to zgodba njene trenerke, Eteri Tutberidze, Kamila je le kolesce v njenem stroju. Dotična gospa je leta 1995 kot 18-letna drsalka v iskanju zaslužka in morda tudi slave pripotovala v ZDA. Do tja je prispela po večmesečni poti, polni muk, saj so ji vmes preklicali vizum in nazadnje je v deželo sanj prišla brez denarja, pogodbo pa so Američani zaradi zamude preklicali. Zatočišče je našla v mladinskem centru in spala na tleh. Še preden je v Oklahomi našla začasno delo, je preživela teroristični napad, najhujši do tedaj v ameriški zgodovini. Do službe ji je pomagal gasilec, ki jo je našel skrito v kleti sosednje stavbe.
Eteri je nato še štiri leta delala kot trenerka v Združenih državah. Morda so jo težke okoliščine in ovire, ki jih je morala premagati, ne le utrdile, ampak prepričale, da nobena težava ni prevelika, da je pot do vrha pač posuta s trnjem in da so spotoma nujne tudi žrtve, sploh če gre za druge. Ko se je vrnila v Rusijo, je pričela trenirati mlade umetnostne drsalke. Njen prvi mednarodni trenerski uspeh se je zgodil pred osmimi leti, takrat je na evropskem prvenstvu v Budimpešti zlato medaljo osvojila njena varovanka, 15-letna Julija Lipnicka. Strokovnjaki so ji napovedovali bleščečo kariero, vendar pa se je po olimpijskih igrah v Sočiju, kjer je osvojila zlato na ekipni tekmi in zasedla 6. mesto na posamični preizkušnji, njen vzpon končal. Čez dve leti je pri 17 končala kariero zaradi poškodb in anoreksije.
Medtem pa je Eteri Tutberidze žela uspehe z drugimi tekmovalkami, vsako leto je v člansko konkurenco pripeljala vsaj eno novo 15-letnico. Jevgenija Medvedjeva je dvakrat postala svetovna prvakinja, Alina Zagitova je bila v Pjongčangu olimpijska prvakinja, njene varovanke so med drugim še Elizabet Tursinbajeva, Aljona Kostornaja, Ana Ščerbakova … Vse so kariero končale pred 20. letom ali pa si našle druge trenerje.
Ta trenerski »sistem« se je prvič zamajal pred tremi leti, ko je članica njenega kluba, 13-letna Anastasija Šabotova, na družbenem omrežju odgovarjala na vprašanja sledilcev in med drugim povedala: "Kako priti do vrhunskih rezultatov? Treba je popiti dovolj dopinga in potem lahko držiš visoko raven. To je vse. Le pravi doping moraš uporabiti."
Sledilo je podvprašanje, ali je to stalna praksa v njenem klubu in ali to počne tudi olimpijska prvakinja Alina Zagitova, na kar je deklica odgovorila: "Seveda, kaj pa drugega."
Nadaljevanje zgodbe je predvidljivo in seveda žalostno. Deklica je postala tarča spletnega nadlegovanja, zaščitila je ni niti njena mama, ki se je bolj ukvarjala s tem, kako ohraniti njene tekmovalne možnosti. Šabotova je nekaj mesecev pozneje – bojda na lastno željo – prejela izpisnico moskovske drsalne zveze in prestopila v ukrajinsko reprezentanco. V tej sezoni je prvič nastopala v članski konkurenci in si zagotovila olimpijski nastop.
Najnovejši produkt te trenerske pošasti je 15-letna Kamila Valieva, ki je na ruskem prvenstvu oddala pozitivni vzorec, zato je zdaj pod drobnogledom tudi ruska zlata medalja na ekipni tekmi. Mednarodno športno razsodišče ji je nastop sicer dovolilo, ker gre za mladoletno osebo, ki nikakor ni mogla in tudi ne bi smela sama odločati o jemanju nedovoljenih sredstev, so stvari dodatno zapletene. Zelo verjetno se bodo Rusi morali odločiti, ali bodo pod vlak vrgli Valievo ali Tutberidze, povsem jasno pa je, komu se lažje odrečejo. Obtožbe na račun Tutberidze namreč mečejo črn madež na vse večje uspehe ruskih drsalcev v zadnjih letih. Nekaj tekmovalcev in trenerjev je namreč vendarle stopilo v bran Valijevi in razkrilo metode, ki jih pri oblikovanju otroških talentov uporablja Tutberidze. Ustrahovanje, zasmehovanje in brezobzirnost so po njihovih besedah sestavni del njenega repertoarja.
Da je cela zadeva še hujša, se je Valieva povsem zlomila, v svojem prostem programu ni zmogla skočiti skokov, ki jih sicer skače »sredi noči« in po tem nastopu od gospe trenerke ni slišala besed tolažbe, marveč hudo grajo. Vse je šlo v živo v prenos in ves svet je lahko opazoval pedagoške metode Tutberidzejeve. Ves svet je lahko tudi slišal razgrajanje Aleksandre Trusove, ko so ji sodniki prisodili »le« srebrno medaljo, tako jo je pač naučila njena trenerka: le zmaga nekaj šteje, ne glede na način na katerega je bila dosežena. Obe, Valieva in Trusova sta namreč le robota, ki se ju bo čez kako leto ali dve – ko ne bosta več mogli skakati vseh tistih quadov – odvrglo v staro železo, medtem pa bodo Eteri in njena ekipa že našli nove najstniške robotke za Cortino 2026.
Večkrat potarnamo, da naši športniki niso »dovolj« lačni uspehov, ampak hvala Bogu, da niso. Hvala Bogu da pri nas mediji ne vršijo takega pritiska na športnike kot to počne NBC, hvala Bogu, da nimamo trenerk tipa Tutberidze, hvala Bogu, da Petru Prevcu niti na kraj pameti ni padlo, da bi po nesrečno izgubljeni medalji vrgel smučki ob tla, razgrajal po ciljni areni in se drl »ne grem se več«, kot je to storila Saša Trusova. Seveda je pritisk velik, ampak le v toliko, kolikor si ga športnik naloži sam. Jasno, vsak si želi uspeha, ampak kadar ta izostane, to še ne pomeni konec sveta in življenje gre naprej. Kadar pa komu od naših uspe, znamo stopiti skupaj in se poveseliti, kot smo to lahko videli na številnih sprejemih naših olimpijcev po slovenskih krajih in vaseh. Ostanimo še naprej taki!
Ampak poleg nastopov naših olimpijcev sta te igre – vsaj zame – zaznamovali še dve zgodbi. Obe sta pravi športni tragediji, ena pa tudi človeška; to sta zgodbi Mikaele Shiffrin in Kamile Valieve. Mikaela je programirana šampionka, odraščala je v brižno negovanem družinskem okolju, vedno zaščitena pred motečimi zunanjimi vplivi. Njena starša, Jeff in Eileen sta okrog nje zgradila neprebojen zid, skozi katerega nepooblaščeni niso niti slučajno mogli vstopiti. Potem pa je Jeff lani nepričakovano umrl, ta zid se je pričel počasi, a vztrajno podirati in predatorji iz NBC-ja so dočakali svoj trenutek. NBC je največja televizijska mreža na svetu, ki ima ekskluzivne pravice za prenose NBA, NHL, MLB, NFL in še za vse ostalo, kar navdušuje povprečnega ameriškega ljubitelja športa – vključno s poletnimi in zimskimi olimpijskimi igrami. Alpsko smučanje je v ZDA obroben šport in NBC se z njim tako rekoč ne ukvarja. Tu pa tam omenijo kako tekmo, kadar zmaga kak Američan ali Američanka, pokažejo kako vožnjo; še najbolj pa se »vžigajo« na spektakularne padce na smukih, hujši in grši ko je padec nesrečnega smučarja ali smučarke, večkrat ga zavrtijo. Pred letošnjimi igrami so naenkrat »ugotovili«, da je Mikaela vodilna v seštevku svetovnega pokala in velika favoritinja za cel kup medalj – edino vprašanje, ki so si ga zastavljali je bilo, ali lahko kot prva v zgodovini osvoji vseh pet možnih zlatih. Nekje so izvrtali fotko, na kateri ima punca iztegnjeno roko in kaže pet prstov, ta fotka je takoj postala moto NBC-jeve najavne olimpijske špice. Če temu dodamo še porušen zid okoli te sijajne smučarke, postane jasno, zakaj se je zgodilo, kar se je. Punca se je pod vsem pritiskom, ki so ji ga naložili, enostavno zlomila in na koncu je v svojih paradnih disciplinah – slalomu, veleslalomu in kombinaciji – presmučala morda vsega skupaj dvajset zavojev. NBC je tako dobil svojo zgodbo, večjo od petih zlatih medalj, kar 20 minut so neprekinjeno predvajali podobo strte in objokane Shiffrinove v snegu ob progi,. Sledil je pretresljiv pogovor s smučarko, v katerem ta ni našla besed za razočaranje in je celo sama podvomila o vseh svojih dozdajšnjih uspehih. In kot da vse to še ni bilo dovolj, so v studio nemudoma pričeli vlačiti psihoanalitike, psihoterapevte ter še druge takšne in drugačne strokovnjake, ki so potem na dolgo in široko secirali vzroke za Mikaelino polomijo. Podobno so lani na poletnih igrah v Tokiu naredili s Simone Biles, tudi ona je povsem pregorela in se na koncu odpovedala večini nastopov.
Druga, veliko bolj tragična zgodba, je zgodba Kamile Valieve, pravzaprav je to zgodba njene trenerke, Eteri Tutberidze, Kamila je le kolesce v njenem stroju. Dotična gospa je leta 1995 kot 18-letna drsalka v iskanju zaslužka in morda tudi slave pripotovala v ZDA. Do tja je prispela po večmesečni poti, polni muk, saj so ji vmes preklicali vizum in nazadnje je v deželo sanj prišla brez denarja, pogodbo pa so Američani zaradi zamude preklicali. Zatočišče je našla v mladinskem centru in spala na tleh. Še preden je v Oklahomi našla začasno delo, je preživela teroristični napad, najhujši do tedaj v ameriški zgodovini. Do službe ji je pomagal gasilec, ki jo je našel skrito v kleti sosednje stavbe.
Eteri je nato še štiri leta delala kot trenerka v Združenih državah. Morda so jo težke okoliščine in ovire, ki jih je morala premagati, ne le utrdile, ampak prepričale, da nobena težava ni prevelika, da je pot do vrha pač posuta s trnjem in da so spotoma nujne tudi žrtve, sploh če gre za druge. Ko se je vrnila v Rusijo, je pričela trenirati mlade umetnostne drsalke. Njen prvi mednarodni trenerski uspeh se je zgodil pred osmimi leti, takrat je na evropskem prvenstvu v Budimpešti zlato medaljo osvojila njena varovanka, 15-letna Julija Lipnicka. Strokovnjaki so ji napovedovali bleščečo kariero, vendar pa se je po olimpijskih igrah v Sočiju, kjer je osvojila zlato na ekipni tekmi in zasedla 6. mesto na posamični preizkušnji, njen vzpon končal. Čez dve leti je pri 17 končala kariero zaradi poškodb in anoreksije.
Medtem pa je Eteri Tutberidze žela uspehe z drugimi tekmovalkami, vsako leto je v člansko konkurenco pripeljala vsaj eno novo 15-letnico. Jevgenija Medvedjeva je dvakrat postala svetovna prvakinja, Alina Zagitova je bila v Pjongčangu olimpijska prvakinja, njene varovanke so med drugim še Elizabet Tursinbajeva, Aljona Kostornaja, Ana Ščerbakova … Vse so kariero končale pred 20. letom ali pa si našle druge trenerje.
Ta trenerski »sistem« se je prvič zamajal pred tremi leti, ko je članica njenega kluba, 13-letna Anastasija Šabotova, na družbenem omrežju odgovarjala na vprašanja sledilcev in med drugim povedala: "Kako priti do vrhunskih rezultatov? Treba je popiti dovolj dopinga in potem lahko držiš visoko raven. To je vse. Le pravi doping moraš uporabiti."
Sledilo je podvprašanje, ali je to stalna praksa v njenem klubu in ali to počne tudi olimpijska prvakinja Alina Zagitova, na kar je deklica odgovorila: "Seveda, kaj pa drugega."
Nadaljevanje zgodbe je predvidljivo in seveda žalostno. Deklica je postala tarča spletnega nadlegovanja, zaščitila je ni niti njena mama, ki se je bolj ukvarjala s tem, kako ohraniti njene tekmovalne možnosti. Šabotova je nekaj mesecev pozneje – bojda na lastno željo – prejela izpisnico moskovske drsalne zveze in prestopila v ukrajinsko reprezentanco. V tej sezoni je prvič nastopala v članski konkurenci in si zagotovila olimpijski nastop.
Najnovejši produkt te trenerske pošasti je 15-letna Kamila Valieva, ki je na ruskem prvenstvu oddala pozitivni vzorec, zato je zdaj pod drobnogledom tudi ruska zlata medalja na ekipni tekmi. Mednarodno športno razsodišče ji je nastop sicer dovolilo, ker gre za mladoletno osebo, ki nikakor ni mogla in tudi ne bi smela sama odločati o jemanju nedovoljenih sredstev, so stvari dodatno zapletene. Zelo verjetno se bodo Rusi morali odločiti, ali bodo pod vlak vrgli Valievo ali Tutberidze, povsem jasno pa je, komu se lažje odrečejo. Obtožbe na račun Tutberidze namreč mečejo črn madež na vse večje uspehe ruskih drsalcev v zadnjih letih. Nekaj tekmovalcev in trenerjev je namreč vendarle stopilo v bran Valijevi in razkrilo metode, ki jih pri oblikovanju otroških talentov uporablja Tutberidze. Ustrahovanje, zasmehovanje in brezobzirnost so po njihovih besedah sestavni del njenega repertoarja.
Da je cela zadeva še hujša, se je Valieva povsem zlomila, v svojem prostem programu ni zmogla skočiti skokov, ki jih sicer skače »sredi noči« in po tem nastopu od gospe trenerke ni slišala besed tolažbe, marveč hudo grajo. Vse je šlo v živo v prenos in ves svet je lahko opazoval pedagoške metode Tutberidzejeve. Ves svet je lahko tudi slišal razgrajanje Aleksandre Trusove, ko so ji sodniki prisodili »le« srebrno medaljo, tako jo je pač naučila njena trenerka: le zmaga nekaj šteje, ne glede na način na katerega je bila dosežena. Obe, Valieva in Trusova sta namreč le robota, ki se ju bo čez kako leto ali dve – ko ne bosta več mogli skakati vseh tistih quadov – odvrglo v staro železo, medtem pa bodo Eteri in njena ekipa že našli nove najstniške robotke za Cortino 2026.
Večkrat potarnamo, da naši športniki niso »dovolj« lačni uspehov, ampak hvala Bogu, da niso. Hvala Bogu da pri nas mediji ne vršijo takega pritiska na športnike kot to počne NBC, hvala Bogu, da nimamo trenerk tipa Tutberidze, hvala Bogu, da Petru Prevcu niti na kraj pameti ni padlo, da bi po nesrečno izgubljeni medalji vrgel smučki ob tla, razgrajal po ciljni areni in se drl »ne grem se več«, kot je to storila Saša Trusova. Seveda je pritisk velik, ampak le v toliko, kolikor si ga športnik naloži sam. Jasno, vsak si želi uspeha, ampak kadar ta izostane, to še ne pomeni konec sveta in življenje gre naprej. Kadar pa komu od naših uspe, znamo stopiti skupaj in se poveseliti, kot smo to lahko videli na številnih sprejemih naših olimpijcev po slovenskih krajih in vaseh. Ostanimo še naprej taki!
RSS Feed