KUKIBLOG
  • KUKIBLOG
    • PARIS 2024
  • STARI BLOGI
    • EUROBASKET 2013
    • BRASIL 2014
    • RIO 2016
    • PJONG, PA ŠE MALO ČANGA
    • RUSIJA 2018
    • TOKIO 2021
    • PEKING 2022
    • QATAR 2022
  • ŠPORT
  • DOMOV

KALIMEROTI

2/22/2018

0 Comments

 
Se spomnite Kalimerota? Tistega piščančka, ki se mu vedno godi »krivica«? Pri nas jih je na tone, vsaj tak občutek dobim, ko berem reakcije na družbenih omrežjih po porazu hokejistov z Norveško. »Bil je prekršek nad Krošljem«, »Jegliču so podtaknili doping«, pa tista mantra »goljufajo nas, ker smo mali«. Nedvomno je vse skupaj delno tudi posledica nedavne svinjarije na EP v rokometu, ampak pri nas je vedno bilo tako; že ko so reprezentanca ali klubi bivše države na »knap« izgubili kako pomembno tekmo se je vedno vsulo – po goljufivih sodnikih, nešportnih nasprotnikih, skratka, nezaslišano! Je bilo pa precej manj nezaslišano, ko je Juanito dobil flašo v glavo, prav mu je, prascu, kaj pa izziva. Moram biti pošten, tudi sam sem velikokrat zapadel v tako razmišljanje, še posebej ob izpadih Celja v dodatnih kvalifikacijah za prvo ligo. Ko si nekaj tako zelo želiš, ko bi dal vse za ta uspeh, potem pač ne zmoreš več razmišljati racionalno! Ja, napake se dogajajo in včasih smo upravičeno jezni na sodniške odločitve – npr. nekoč davno na danskega sodnika Sorensena, ki je tisti faul Zajeca »prestavil« v kazenski prostor (in potem še ponavljal penal, ko ga je Španec zgrešil) ali pa na že omenjeno nedavno rokometno »zadevo« v Zagrebu. Ampak na splošno je preveč tega neprestanega jamranja, najbolj mi gre na živce tista »ker smo mali«. Mali si, če se za malega imaš! Športne krivice se dogajajo tudi tistim, ki so v naši zaplankani miselnosti »veliki«. Npr. Nemcem v finalu SP 1966 ali, obratno, Angležem toliko let kasneje, ko je bomba Lamparda evidentno pristala za gol črto. Da sploh ne omenjam božje roke Maradone ali tiste bolj človeške Thierryja Henryja, ki je izločila Irce (pa so to primeri samo iz fuzbala, za druge športe bi lahko porabil ure in ure). Na zadevo je moč gledati tudi takole: če se nam velikokrat zdi, da se nam je zgodila krivica, pomeni, da smo velikokrat zraven, ko se odloča o čem pomembnem. Da se vrnem k hokeju, norveški gol je bil regularen, pa naj si bedaki na družbenih omrežjih mislijo, karkoli si že hočejo – sem pa prepričan, da bi bilo takih zapisov precej manj, če bi nam tak gol dali Rusi; »krivico« nam namreč vedno delajo proti »zahodnim«. Prav tako sem prepričan, da prav nihče ne bi podvomil v regularnost takega gola, v kolikor bi ga bili dosegli mi. Lahko mi verjamete, da si nihče ni bolj želel zmage naših kot jaz, ampak ko je Muršak zadel tisto štango v podaljšku, sem nekako slutil, da ne bo šlo; ta štanga nam bo še dolgo zvenela, tako kot Nizozemcem že 40 let zveni tista Rensenbrinkova v zadnji minuti finala SP 1978 proti Argentini. Enkrat se nam je pač moralo v podaljšku tudi zalomiti, dobili smo tistega daleč najpomembnejšega v Minsku, dobili smo jih proti ZDA in Slovaški, tokrat je bila sreča na nasprotnikovi strani. So pa naši igrali odlično, sploh prva tretjina je morda najboljša tretjina v zgodovini slovenske reprezentance, nasprotniku nismo dali dihati in če ne bi norveški golman branil kot v transu, bi morda zadevo lahko že tedaj razrešili v naš prid. Dobili smo tri nove vrhunske igralce: Verliča, ta je kot tank pred nasprotnikovim golom in v napadu z mojstroma Muršakom in Urbasom je lahko pokazal vse svoje kvalitete; Kuralta, ki je impresioniral z agresivnim forecheckingom, ter Blaža Gregorca, ki se hitro razvija v najboljšega slovenskega branilca vseh časov. Če bodo vsi v takšni formi kot tukaj, se bomo aprila v Budimpešti sprehodili skozi B skupino.
 
Ob hokejistih se mi zdi potrebno omeniti še dve pozitivni presenečenji med našimi olimpijci. Prvo je Žan Kranjec – iz občasnega člana prve jakostne skupine se je prelevil v vrhunskega veleslalomista, v drugem teku ne brani več solidnih mest med 10 in 20, temveč napada stopničke. To je pomemben preskok v načinu razmišljanja in, kot je včeraj rekel Massi, če bo dodal še super G bo lahko te stopničke napadal tudi na hitrejših, tehnično manj zahtevnih progah. Vzor pri tem mu je lahko denimo Viktoria Rebensburg, nekoč je vozila samo veleslalom, ko je dodala še super G (in posledično se temu vedno pridruži še smuk), je postala konkurenčna v treh disciplinah.
 
Drugo res lepo in pozitivno presenečenje sta tekačici Lampič in Čebašek. Dosedanji potek sezone tega sicer ni nakazoval, toda očitno je bilo tempiranje forme pravo in skrbno načrtovano. Trener Saracco je dobil dvoboj na daljavo z večno upornico Vesno Fabjan; njej in Katji Višnar se je potrebno zahvaliti za vse, kar sta dobrega (in tega je bilo veliko) naredili za slovenski tek. Na sceno stopajo mlajše, ko (če) se bosta na nivo Lampičeve in Čebaškove dvignili še dve bivši dobitnici kolajn z mladinskih SP, Einfalt in Razinger, bomo imeli močno in konkurenčno ekipo za najvišje dosežke.  
 
No, in ker se je ravnokar dramatično končal moški slalom, mi pride na misel še ena krivica, ki se nam je zgodila. Ne zato, ker sta Hirscher in Kristoffersson odstopila v slalomu, ampak ker ni nihče od njiju odstopil v veleslalomu. Nezaslišano!
0 Comments

PREOBRAT!

2/16/2018

0 Comments

 
Po mojem zadnjem blogerskem zapisu me je poklical prijatelj in predlagal, da bi za slovensko olimpijsko odpravo lahko pričel veljati slogan "Turizem smo ljudje", pač glede na ne ravno blesteče predstave naših v prvih dneh olimpijade in hočeš nočeš sem se moral z njim strinjati. Potem pa so hokejisti obrnili tekmo proti ZDA in 24 ur kasneje se je v naši bilanci pojavila prva kolajna. Če država, kot je naša, nima kolajne, potem na OI ne obstaja, kot da sploh ne sodeluje. Ok, nekateri eksoti pridejo na otvoritev kazat svoja naoljena telesa, ampak normalne države so na OI zato, da osvajajo kolajne. Včasih je za take epske preobrate potreben čudež in hokejisti so ga naredili potem, ko se je po dveh tretjinah zdelo že vse izgubljeno. Zmaga je toliko večja, ker agresivni igri Američanov naši tradicionalno težko parirajo, doslej smo z njimi samo enkrat uspeli izvleči remi, davnega 1973 na tekmi skupine B v Grazu (takrat je igrala tista generacija Rudi Hiti, Gorazd Hiti, gol, gol, gol); te tekme se dobro spominjam (bila je eden mojih prvih športnih dogodkov), vodili smo 4:1, potem so začeli Američani igrati grobo in nam poškodovali dva vratarja, končalo pa se je 6:6. Toda takratna ameriška ekipa še zdaleč ni bila na nivoju te, ki igra v Pyeongchangu; res da v njej ni NHL-ovcev, so pa to vse renomirani igralci iz evropskih lig (pa ne EBEL-a!) in prav lahko, da smo premagali bodoče olimpijske prvake. Še več možnosti za to imajo Slovaki, ki so prav tako obrnili zaostanek 0:2 proti Rusom, ti pa so potem proti nam odigrali v slogu kazenske ekspedicije. Ampak, saj vendar ne moremo premagovati eno stalno članico Varnostnega sveta za drugo…
 
Hokejski čudež je imel takojšen ripple učinek, najprej sta Čebašek in Poje z 12. mesti prišli do rezultatov kariere, nato pa je Faku končno uspel veliki met. Moram priznati, nisem verjel, da mu lahko še uspe, malo zaradi vsega, kar se mu je v zadnjem času dogajalo, še bolj pa zato, ker je v biatlonu konkurenca izjemna; pravzaprav je ni panoge na ZOI, kjer bi bilo na vsaki tekmi toliko kandidatov za visoke uvrstitve, vsaj 30 tekmovalcev lahko osvoji kolajno. Ob tistem zadnjem streljanju, ko je bilo jasno, da vseh pet zadetih strelov pomeni kolajno, sem prve štiri strele še nekako odgledal, pri petem pa sem zamižal, to res ni za moje živce. Ampak kako jeklene živce morajo šele imeti taki mojstri, kakršen je Jakov Fak; celo veliki Fourcade je zgrešil zadnja dva strela in že drugič ostal brez medalje. Oba bosta znova v igri na zasledovalni tekmi, vendar s povsem različnimi izhodišči: Fourcade mora zmagati, zgolj eno zlato je zanj neuspeh, po drugi strani pa bo Fak povsem neobremenjen, svoje (in naše) sanje je že izpolnil!  In čeprav vsi tako radi govorimo o "naši" kolajni, v bistvu temu ni tako – ta kolajna pripada samo Jakovu Faku (in morda še malo Velepcu ter ostalim v strokovnem štabu), "mi" nismo k njej prispevali ničesar – je pa prav, da smo nanjo ponosni in se je veselimo.
 
V bistvu je vsak športnik sam, nihče si bolj ne želi uspeha in nihče ni bolj razočaran, kadar stvari ne gredo v želeno smer – le da v tem drugem primeru "nas" ni nikjer. Ločnica med uspehom in neuspehom je zelo zelo tanka, morda to še najbolje ve Latvijec Tomas Dukurs, ki velja za merilo stvari v svetu skeletona, podobno, kot Federer v svetu tenisa. Tip obvladuje skeletonsko sceno že kakih deset let, ima 50 zmag v svetovnem pokalu ter nešteto naslovov svetovnega in evropskega prvaka. Je edini skeletonist, ki je uspel zmagati na prav vseh progah svetovnega pokala, toda na ZOI mu to nikakor ne uspe. 2010 in 2014 je bil srebrn, vedno pa ga je premagal domači tekmovalec, ki je lahko progo natreniral do mile volje. Tokrat je Dukurs naletel na Korejca, ki se je tekem svetovnega pokala udeleževal le v toliko, da je izpolnil normo za nastop na ZOI, sicer pa tri leta do onemoglosti treniral na olimpijski progi. Po treh vožnjah (od štirih, kolikor jih v skeletonu vozijo) je bil Dukurs (že spet) drugi in z eno tako ziheraško četrto vožnjo bi zanesljivo osvojil novo srebro, a je tvegal vse, da bi vendarle nekako prehitel privilegiranega Korejca in osvojil tisto edino, kar mu v karieri še manjka, olimpijsko zlato. Toda tvegal je preveč, naredil hudo napako in na koncu ostal brez medalje, na najbolj nehvaležnem četrtem mestu. Zadeva je toliko bolj nerodna, ker sta bila z bratom Martinsom (ta je bil pa peti!) praktično edina latvijska upa za kako kolajno.
 
Torej, če se bo komu izmed "nas" ob koncu iger morda zazdelo, da je ena kolajna premalo, naj malo pomisli na uboge Latvijce in kako se počutijo oni!
0 Comments

TEŽKA BO!

2/13/2018

0 Comments

 
Ja, težka bo za kako slovensko kolajno na teh igrah. Že po 4 dneh me vse skupaj precej spominja na tiste nesrečne igre v Naganu 1998 – celo smuk, ki je sicer lahek, ima en tak 90 stopinjski zavoj, na kakršnem je v Naganu poletel Hermann Maier. Nočni termini, stalne odpovedi in spremembe zaradi nestabilnega vremena in, kar je najhuje, zaporedni kiksi naših adutov. Zdi se, da imamo tokrat celo manj možnosti za tako želeno medaljo, kot pred dvajsetimi leti. Takrat smo brez nje ostali po hudi smoli – najprej je Andreja Grašič zgrešila tisti zadnji strel v tekmi na 20 km, nato se je veter obrnil ravno ob nastopu Peterke (in takrat seveda še ni bilo vetrovne izravnave) in na koncu je Jure Košir v veleslalomu tik pred ciljem naredil eno majhno napako, ki ga je stala medalje. Vsi trije so zasedli peta mesta in tako kot v Torinu 2006 smo ostali brez kolajne. Tudi na tisti vmesni olimpijadi med Naganom in Torinom smo osvojili en bron (skakalna ekipa), torej smo se s treh zaporednih ZOI vrnili z eno samo bronasto medaljo. Preporod se je pričel v Vancouvru 2010 z dvema kolajnama Tine Maze in z nepozabno bronasto epopejo Petre Majdič, kulminacija pa je bil Soči 2014 s kar osmimi kolajnami in s prvima dvema zlatima, ki ju je osvojila nepozabna Korošica. Ampak celo v zgodovinskem Sočiju se je začelo slabo, samo spomnimo se poškodbe Robija Kranjca, zaradi katere smo verjetno ostali še brez devete kolajne (skoki ekipno). A že naslednji dan je Prevc doskočil do srebra in potem se je vsul plaz, v razmaku ene ure sta dokaj nepričakovani kolajni osvojili Fabjan in Gregorin, ob koncu iger pa je piko na i postavil še Žan Košir.
 
Letos na take presežke ne moremo upati, še pred začetkom sezone se je poškodovala lanska speedqueen Ilka Štuhec, ostali potencialni aduti pa žal niso v povsem vrhunski formi. To predvsem velja za Petra Prevca, ki po tistem nesrečnem padcu na začetku lanske sezone nikakor ne najde več poti do konstantnih dobrih skokov. Nekaj prebliskov sicer ima, vendar je to daleč od zanesljivosti, s katero je dve leti nazaj dominiral in se tako rekoč poigraval s konkurenco. Sicer imajo skakalci naši edini letošnji zmagi na tekmah najvišje ravni (Damjan, Semenič), toda obe sta bili bolj plod srečnih okoliščin in razmer, manj pa odraz dejanskega stanja. Kljub temu bi se morda lahko komu na veliki skakalnici posrečil skok na oder (ampak spet bi se morale določene zadeve poklopiti), še največ možnosti pa imajo naši na ekipni tekmi, tukaj slabši kot četrti pravzaprav sploh ne moremo biti, bo pa zelo težko premagati katero od treh letos dominantnih reprezentanc – Norvežane, Nemce ali Poljake. Slednji so se mi od srca zasmilili, ko so na mali skakalnici na koncu ostali brez kolajne. Zgodilo se jim je nekaj podobnega kot nam davnega 1988 v Calgaryju, kjer so bili po prvi seriji Tepeš, Ulaga in Lotrič na tretjem, četrtem in petem mestu, na koncu pa smo ostali zgolj z leseno medaljo za četrto mesto Mirana Tepeša; nam se je to potem kasneje nekako povrnilo z bronom Debelaka in ekipnim srebrom, kdo ve, ali se bo tudi Poljakom.
 
Pravzaprav bi moral biti naš glavni adut Jakov Fak. Decembra je v svetovnem pokalu blestel, po bolezni se je med najboljše vrnil s tremi zaporednimi stopničkami in tudi v skupnem seštevku zavzema visoko tretje mesto. Toda potem je nekako uspel spet zboleti in januarja tekaško ni bil več na vrhunskem nivoju, sledila je še afera okrog nošenja zastave. Zdi se, da je bilo vse skupaj malce prenapihnjeno, kar precej sem brskal po medijih in iskal tisti "sovražni govor", toda našel nisem nič oprijemljivega. Na koncu se je izkazalo, da je šlo predvsem za en klic novinarja Ekipe, ki je našega biatlonca povprašal, za koga navija, kadar Slovenija igra proti Hrvaški. In zdi se tudi, da je Fak samo čakal na nek izgovor, da mu ne bi bilo treba zmrzovati na otvoritvi – konec koncev je to pri njegovem "zdravstvenem kartonu" tudi povsem razumljivo. Po neposrečenem nastopu v šprintu in popolnem fiasku na zasledovalni tekmi mu zdaj ostajata še dve priložnosti, da pokaže svoj pravi, zmagovalni obraz.
 
Potem je tu Filip Flisar – letos mu sicer ne gre, toda ima eno tako sposobnost, da se zmotivira in se pripravi za velike tekme, a morda je življenjsko priložnost že zapravil v Sočiju, ko je bil v zares izvrstni formi. Zgodba zase so deskarji, če bi bil Žan Košir popolnoma zdrav in če bi imel na voljo dve disciplini (kot v Sočiju), sploh ne bi bilo dvoma, da bo domov prinesel vsaj eno kolajno. A zadnji dve sezoni je komajda kaj nastopal na tekmah najvišje ravni, MOK pa je iz sporeda zabrisal paralelni slalom. Snowboard je nasploh ena taka loterija, proga je iz nastopa v nastop bolj razrita, poleg tega pa je v neposrednih dvobojih s tekmeci potrebno imeti jeklene živce. Tvegal bom napoved in stavil na kolajno Glorije Kotnik, samo, da pred polfinalom ne naleti na nepremagljivo Ester Ledecko! Kotnikova namreč trenira s svojo ekipo, ne pod okriljem reprezentance, njen strokovni svetovalec pa je enfant terrible slovenskega smučanja Aco Sitar. Ta je že pred leti opozarjal na povsem napačen način smučanja naših v veleslalomu in po upoštevanju njegovih nasvetov je Kranjec v zadnjih dveh sezonah zelo napredoval in letos v Alti Badii dosegel prve moške veleslalomske stopničke po 15 letih. Toda vprašanje je, ali bo Kranjcu razmeroma lahka olimpijska proga ustrezala in tudi konkurenca je – s Hirscherjem na čelu – naravnost zastrašujoča. Tudi za smučarkami je zelo solidna sezona, če so bile stopničke Ane Bucik v kombinaciji bolj splet srečnih okoliščin, pa sem se toliko bolj razveselil napredka Mete Hrovat. Drevova in Robnikova sta verjetno že dosegli svoje limite, ta punca pa ima v sebi nekaj več, upa si smučati na meji odstopa. Realno gledano (tudi v ženskem veleslalomu je konkurenca izjemna) do kolajne verjetno ne more, toda na takih tekmah sta lahko mladost in neobremenjenost močna aduta, samo spomnimo se tistih zdaj že legendarnih kolajn Dovžanove in Korenove iz Lillehammerja 1994.    
 
Na koncu se moram obregniti še ob slovenske medije. TV Slovenija se ob odpadlih prenosih (za razliko od npr. Eurosporta ali ORF) ne vključi na kako drugo prizorišče, temveč nam postreže z lamentiranji Jolande Bertole ob neskončnih posnetkih umetnostnega drsanja ali pa še stotič zavrtijo posnetek otvoritve. Kdaj bodo razumeli, da večine ljubiteljev športa ne zanima niti umetnostno drsanje, še manj pa bratenje obeh Korej. Večina komentatorjev je ostala doma (in komentira iz studia), v Korejo so namesto njih poslali ženski cvet športnega uredništva na čelu s Polono Bertoncelj, ki nas v večernih oddajah mori s kulturnimi navadami Korejcev in ostalimi zadevami, ki s športom nimajo nobene zveze. V večernem studiu pa neposrečeno duhoviči Saša Jerkovič, ki itak komaj čaka, da se prične liga prvakov. No, v soboto me je zbodel uvodnik v Delu izpod peresa Mihe Hočevarja, ki se zgraža nad dejstvom, da Rusi ne morejo nastopati pod svojo zastavo. In ker je ta neverjetna ljubezen do Rusije in Rusov pri nas nedvomno precej razširjena, se človek vpraša le kdaj je še k nam iz Rusije prišlo kaj dobrega? Aja, Soči…
0 Comments

MOJ NAJDALJŠI OLIMPIJSKI DAN (2)

2/9/2018

0 Comments

 
Slalom se je pričel ob štirih popoldan in vse je bilo pripravljeno za dolgo pričakovano in tako želeno medaljo: proga je bila strma, dobro pripravljena in malce poledenela (to je Križaju nadvse ustrezalo – na položnejših in mehkejših progah se nikoli ni prav dobro znašel) in tudi štartna številka 8 je bila dokaj ugodna. Začel je v svojem prepoznavnem, mehkem slogu in vse je delovalo ok, dokler se ni tik pred vmesnim časom kar naenkrat ustavil. Kar tako, sredi proge! Mojemu razočaranju ni bilo ne konca ne kraja, v enem samem hipu se je podrl ves moj (in ne samo moj) svet. Toda že kmalu je vzniknilo novo upanje – reporter je poročal, da so se naši pritožili, češ, da vratca niso stala pravilno in da bo lahko Križaj ponovno štartal! In res, po številki 19 se je znova pojavil na štartu in tokrat je s progo izvrstno opravil, dosegel je četrti čas, zaostal le 9 stotink za dvema, ki sta si delila drugo mesto ter za desetinko prehitel znova nenavadno zadržanega Stenmarka. Ampak še med prenosom prvega teka so venomer prikazovali posnetek tiste prvotne napake in povsem jasno je bilo, da so vratca stala pravilno, da je šlo za Križajevo napako in da bo zagotovo diskvalificiran. Zadnje upanje se je razblinilo ob poslušanju radijskih poročil, diskvalifikacija je bila potrjena in vsega je bilo konec! Zastonj so bile vse moje muke in dileme, kako špricati šolo, zastonj moje večurno simuliranje in zastonj neprostovoljna odpoved slastnim palačinkam, medalje ne bo in pika. Dedek je stoično (in preroško) pripomnil, češ, kaj hočemo, očitno še ni napočil čas, jo bomo pa dobili v Sarajevu. Toda to je bila slaba tolažba, kje je še bilo Sarajevo 1984 in bogve, kaj vse se bo še zgodilo do takrat. Z današnje perspektive se seveda štiri leta ne zdijo več tako dolga doba, toda takrat so mejila na večnost! Majhno, ampak res zelo majhno tolažbo sem nekako našel v dejstvu, da je Stenmark v drugem teku znova, tako kot v veleslalomu, deklasiral konkurenco in zanesljivo osvojil zlato.   
 
In to bi bilo to za ta dan, če ne bi kmalu sledila malce presenetljiva najava večernega prenosa hokejske tekme med ZDA in SZ. Do tedaj hokeja niso kaj dosti prenašali, nedvomno tudi zato, ker so bile zanimivejše tekme v večernih terminih, kar je pri nas pomenilo sredi noči. Ta tekma pa se je igrala že ob 17h po ameriškem času, po našem pa ob 23h. Rusi so bili seveda veliki favoriti, do tedaj so lomastili po olimpijskem turnirju (najhuje – 0:16 – so jo skupili Japonci) in že v pripravah teden dni pred ZOI je Zbornaja premagala selekcijo NHL ter tudi ameriško olimpijsko reprezentanco s kar 10:3. Po drugi strani so bili Američani outsiderji, ne le na tekmi z SZ, tudi možnosti za kolajno jim je le malokdo pripisoval. Ameriška ekipa je bila sestavljena iz igralcev študentske in podružničnih lig (NHL-ovci takrat na ZOI še niso smeli igrati), toda že v prvi tekmi je pokazala zobe in proti favoriziranim Švedom izenačila v zadnji minuti. Naslednje opozorilo je prišlo, ko so ti študenti s kar 7:3 razbili Čehe (ki so veljali za drugo najmočnejšo ekipo na turnirju). Za Čehe (pravzaprav takrat še Čehoslovake) sva z dedkom sicer vedno navijala z dušo in srcem; dedek je o njih govoril kot o naših slovanskih bratih in velikih prijateljih ter učiteljih še iz časa Avstroogrske. Toda Američani so jih gladko premagali in se skupaj s Švedi uvrstili v finalno skupino, kjer se je odločalo o medaljah. Rezultat se je prenesel, tako da so Američani in Švedi prišli v to finalno skupino s po 1 točko, Rusi pa z dvema za zmago nad Finci. Takoj prva tekma finalne skupine je bila med Američani in Rusi in zdelo se je, da je edino vprašanje, s kakšno razliko bodo Rusi zmagali. Gledano zgolj po imenih so imeli morda najmočnejšo postavo v zgodovini – v prvem napadu so še vedno igrali veterani Petrov, Mihailov in Harlamov, v drugem pa že Makarov in Krutov, na vratih je bil legendarni Tretjak, največ golov na turnirju pa je do tedaj zabila nova, vzhajajoča zvezda Helmut Balderis. Kot po navadi so Rusi tekmo začeli napadalno, s svojim prepoznavnim kombiniranjem, plošček je tekel kot po špagi. Američani so temu skušali parirati s pogostimi letečimi menjavami, kajti njihov selektor Herb Brooks je (vedoč, da je Rusom po tehnični plati nemogoče parirati) vse stavil na tempo in na branjenje lastne modre črte. Kljub temu so si Rusi ustvarjali eno priložnost za drugo, toda na ameriških vratih je stal izjemno razpoloženi Jim Craig, ki je branil vse, kar se je braniti dalo in še večino tistega, česar se po navadi ne da. Trikrat so Rusi povedli in trikrat so Američani kot po čudežu izenačili! Še posebej pomenljivo je bilo drugo izenačenje na 2:2 v zadnji sekundi prve tretjine: Američani so, kot že neštetokrat, izbili plošček iz svoje tretjine, povsem neogreti Tretjak ga je zgolj lenobno odbil, pridrsal je Johnson in mu ga še ravno pravi čas spravil za hrbet. Zaradi tega gola je sicer vedno hladni ruski selektor Tihonov (ta nama je bil z dedkom še posebej zoprn) morda edinkrat v svoji dolgi karieri reagiral čustveno in jezno ter zamenjal Tretjaka z Miškinom, ki vendarle ni bil na Tretjakovem nivoju. Drugo tretjino so Rusi dobili z 1:0 ter zraven zapravili še cel kup priložnosti, ko pa so Američani na začetku tretje tretjine še tretjič izenačili (in to ravno, ko se jim je iztekal powerplay), se je med Ruse naselil strah. Niso več igrali tako tekoče ter kolektivno, poskušali so z individualnimi akcijami in tekma se je sprevrgla ravno v tisto, česar si je Herb Brooks najbolj želel: trd boj mož na moža z veliko telesnega kontakta, igre ob ogradi in z veliko prekinitvami. Z dedkom sva seveda navijala za Američane (in še bolj proti Rusom) in dlje ko so Američani držali rezultatski stik, bolj je postajalo napeto. Po tretjem izenačenju moj dedek ni več zdržal, takrat je že bolehal za angino pectoris, ura je bila že zelo pozna in šel je spat. Točno na polovici tretje tretjine pa se je zgodilo nemogoče – strel Mika Eruzionea je končal za hrbtom nezanesljivega Miškina (ta je slabo posredoval, Tihonov pa se je zagotovo tolkel po glavi zaradi tiste čustvene menjave Tretjaka) in Američani so senzacionalno povedli 4:3. Tistih zadnjih desetih minut se pravzaprav komaj spominjam, če danes za koga tako zelo navijam, grem ves živčen v kabinet na čik, upajoč, da moji medtem ne dobijo gola ter da bo minilo nekaj časa in bo konec tekme malo bližji. Ko je bilo končno konec, sem poletel v spalnico k dedku in mu sporočil veselo novico, od same nejevere je šel v pižami do televizorja, na katerem so se vrstili prizori slavja Američanov in (ob tem sva še posebej uživala) poklapanih Rusov. Z današnje časovne distance se mi pravzaprav skoraj smilijo, takrat pa sem neizmerno in – priznam – zlobno užival. Nekdo je pač moral plačati za vse moje prestane bolečine in muke tistega dne in kdo bi bil bolj prikladen za to, kot zoprni Sovjeti. Naslednji dan so se Rusi znesli nad Švedi 9:2, Američani pa so premagali še Fince (tako kot na vseh tekmah jim je tudi na tej nasprotnik prvi povedel) ter osvojili zlato.
 
Ta tekma (gole si lahko ogledate tukaj, celotno tekmo pa tukaj) je šla v zgodovino kot največji športni čudež vseh časov (čeprav bi si človek mislil, da so zmaga Poljakov nad temi istimi Rusi 6:4, zmaga Japoncev nad Južno Afriko v ragbiju ali naš legendarni rokometni preobrat proti Hrvatom pravzaprav še večji čudeži), po njej so posneli kar dva filma v katerih v vlogi coacha Herba Brooksa nastopata Karl Malden in Kurt Russell. Toda ta tekma je imela še nek drug, globlji pomen. Mnogi celo menijo, da je bila (čeprav le športni dogodek) prvi izbiti kamenček iz Berlinskega zidu. Dobrega pol leta kasneje, avgusta 1980, so na Poljskem izbruhnile prve velike demonstracije Solidarnosti; med neštetimi fotografijami poljskega papeža je nekdo na ograjo ladjedelnice v Gdansku – v brk poljskim komunističnim oblastnikom in njihovim sovjetskim gospodarjem – nabil tudi fotografijo ameriškega vratarja Jima Craiga.
 
Ampak ko sem se pozno ponoči končno odpravil spat, se mi o vsem tem seveda niti sanjalo ni; bil sem zgolj vesel, da se je po vseh razburjenjih tistega dne na koncu vsaj nekaj izšlo po mojih željah. In zadnja misel pred spancem je bila, da je v kuhinji vendarle ostalo še nekaj palačink za jutri.
0 Comments

MOJ NAJDALJŠI OLIMPIJSKI DAN (1)

2/8/2018

0 Comments

 
Bil je petek, 22.02.1980. Zbudil sem se ob osmih zjutraj in začel tuhtati, kaj se ima zgoditi na ta dan, ki je obetal postati zgodovinska prelomnica slovenskega športa. V moji razgreti najstniški glavi sem preigraval raznorazne scenarije, ki so vsi vodili le k enemu – prvi slovenski zimski olimpijski kolajni, vedel sem, da je blizu in da je to ta dan, ko se mora zgoditi. A vedel sem še nekaj drugega (in to je bila moja prva naloga dneva) – naj se zgodi karkoli, naj se prične okoli mene podirati svet, naj bom kaznovan, toda danes ne bom šel v šolo. Pričel se je moj najdaljši olimpijski dan.
 
Kaki dve leti poprej je Slovenijo zajela športna evforija, kakršne dotlej nismo poznali. Do takrat pri nas nekih razlogov zanjo niti ni bilo; saj ne, da ne bi imeli izjemnih športnikov, toda zvečine so nastopali v manj zanimivih športih (gimnastika) ali pa so bili člani močnih jugoslovanskih reprezentanc, kot npr. Daneu ali Oblak. V zimskih športih je bil položaj še slabši, vse je bilo omejeno na občasne prebliske skakalcev (Šlibar, Norčič) in na kakšen odmevnejši rezultat hokejske reprezentance, kot npr. 6:6 proti ZDA 1973 ali tista legendarna zmaga 10:4 nad ZRN v Tivoliju leto dni kasneje. Potem pa se je v drugi polovici sedemdesetih začel meteorski vzpon alpske smučarije, predvsem po zaslugi legendarnega dvojca Vogrinec – Križaj. Mejniki, ki so se nekoč zdeli nedosegljivi, so pričeli padati kot zrele hruške: prva točka svetovnega pokala 1976, prve stopničke 1977, prvo drugo mesto in prvič dva med deseterico 1979, pa trojica med peterico na uvodnem veleslalomu olimpijske sezone 1979/80 v Val d`Iseru (kar do današnjega dne ostaja največji ekipni uspeh alpskih smučarjev), ko je bil Križaj drugi, Strel četrti, Kuralt peti in za nameček še Franko 16.! Z zmagami je šlo malce težje, predvsem zaradi dominacije Stenmarka (ta je bil zaradi elank tudi malo "naš"), ki je konkurentom prepuščal le drobtinice; a kot logična posledica dobrega dela je 20.01.1980, le slab mesec pred ZOI, prišla tudi ta pika na i – prva zmaga v svetovnem pokalu, ki jo je Bojan Križaj dosegel na legendarnem slalomišču v Wengnu, pri čemer je sicer neprekosljivega Šveda ugnal brez da bi slednji naredil kako napako. Z vsakim takim mejnikom je evforija naraščala, prvič v zgodovini smo se Slovenci lahko tudi v tujini promovirali in se identificirali s športom in športniki, ki so bili res samo naši – preostali del takratne skupne države se za smučanje niti ni kaj dosti zanimal; v njihovih športnih poročilih so z uspehi "skijašev" opravili bolj na kratko ter nato hitro prešli na zanje precej bolj zanimivo temo: "A sada fudbal!". Pri nas pa je vladala prava norišnica – ob nedeljskih slalomih so ulice opustele, kadar so bile tekme na sporedu med tednom se je v šolah prekinil pouk, v tovarnah in podjetjih pa delo, samoupravljalci so prenehali samoupravljati in celo rdeči direktorji so sklicevali sestanke partijskih aktivov TOZD-a za "po drugem teku"; kdor je lahko, si je na delovnem mestu ali v šoli našel kako televizijo, kdor ne, se je skupaj z drugimi stiskal ob radijskih sprejemnikih ali si ob uho tiščal tranzistor iz katerega je donel glas Francija Pavšarja. In če koga smučanje slučajno res ni zanimalo, je lahko vsaj upal na srečo pri žrebanju bogatih nagrad v igri Podarim – Dobim.  
 
Kot večina nadebudnih slovenskih mulcev sem bil seveda tudi jaz čisto "in", sam sem računal FIS točke za prvo jakostno skupino (matematike sicer nisem nikoli preveč oboževal, ampak tega mi pa ni bilo težko računati), spored sezone sem seveda vedel na pamet, vse rezultate pa vestno beležil v zvezke, ki so bili – jasno – precej bolj urejeni, sistematizirani in negovani od šolskih. Kadar na TV Ljubljana ni bilo prenosov (npr. ob žalovanju, ko je šel Kardelj rakom žvižgat), sem hodil gledat tekme k moji teti Mici (kjer se je lovila ORF) ter ob spoštljivem hvaljenju slovenskih dosežkov s strani avstrijskih komentatorjev spoznaval, kaj vse skupaj pravzaprav pomeni za majhen narod, ki se s smučarskimi velesilami ne more primerjati ne po bazi tekmovalcev in še manj po razpoložljivosti terenov.  
 
V takšnem vzdušju je torej vesoljna Slovenija dočakala ZOI 1980 v Lake Placidu. Prvič je obstajala realna možnost ne le za sodelovanje, ampak tudi za zmagovanje, torej za kako medaljo. Dotlej je bila najboljša posamična uvrstitev na ZOI osmo mesto skakalca Danila Pudgarja v Sapporu 1972, hokejisti pa so bili 4 leta poprej v Grenoblu deveti. Realno gledano sta bili možnosti za kolajno dve – moški veleslalom in slalom, v obeh disciplinah je Križaj štel v najožji krog favoritov – v tisti sezoni je na osmih tekmah v tehničnih disciplinah kar petkrat stal na stopničkah, poleg že omenjene zmage v Wengnu je bil še trikrat drugi in enkrat tretji; boljši izkupiček od njega je imel le Stenmark s petimi zmagami ter po enim drugim in tretjim mestom.
 
Najprej (18. in 19.02.) je bil na sporedu veleslalom, ki se je takrat na ZOI še vozil v dneh dneh, a že žreb štartnih številk je naznanjal smolo: Boris Strel je sicer izžrebal enko, toda naš glavni adut Križaj je dobil trinajstico, kar je vraževerne takoj navdalo s pesimizmom – splošno mnenje je bilo, da bi bilo precej bolje obratno. In res, prvi tek se je razpletel slabo – Križaj je bil šele šesti, z zaostankom več kot pol sekunde za tako želenim tretjim mestom. Tekme so bile popoldne po našem času, ravno v času pouka in naslednji dan smo v šoli z mešanimi občutki, a vendar z neko mero optimizma (morda pa kdo pade) pričakovali drugi tek. Prenos je bil seveda po šolskem zvočniku, a za vsak slučaj je imel prijatelj pripravljen tudi tranzistor, če bi se jim na šolskem radiu kaj zalomilo. Takrat so v drugem teku štartali od petega proti prvemu, potem pa naprej po uvrstitvah. Bežen pogled na čase prvih petih (ki smo jih seveda vestno beležili v zvezke) je razkril, da je Stenmark (ki je bil po prvem teku presenetljivo šele tretji) ostale štiri samo v drugem teku namahal za debelo sekundo in da je tu morda še nekaj prostora za Križaja, v kolikor bi se mu drugi tek zelo dobro posrečil. Res se mu je, ampak do medalje sta zmanjkali dve stotinki, razočaranju in jezi ni bilo ne konca ne kraja. Razpoloženja ni moglo popraviti niti smešno dejstvo, da je že po koncu prenosa prek šolskega zvočnika ves razred (vključno s profesorico, ki je mislila, da zvočnik še oddaja) poslušal prijateljev tranzistor in prve razočarane izjave naših. Že takrat sem se pri sebi odločil, da slaloma niti pod razno ne bom takole poslušal v šoli, ampak da si moram zadevo ogledati doma na televiziji, potem se bo gotovo vse skupaj bolje izšlo.
 
Moja priprava na petkovo špricanje šole se je pričela že v četrtek zvečer, ko sem dvakrat previdno potarnal, da me malo boli želodec; to je bila najbolj preizkušena in zanesljiva metoda, ker je njeno neresničnost nemogoče dokazati, spet pa ni tako hudo, da bi bilo treba k zdravniku. V petek zjutraj sem poskusil priklicati občutke, kadar me je želodec res bolel, dvakrat sem šel na WC, nakar sem se končno ulegel in oznanil, da me želodec zelo boli. Dedek ni rekel nobene, kot po navadi jo je točno ob 10h (po njem si lahko naravnal uro) mahnil v kavarno hotela Evropa; babica pa je vsa zaskrbljena hitela kuhat kamilični čaj, v katerega je kapnila še žličko švedske grenčice. Slednja je bila njeno univerzalno zdravilo (po nemško mu je rekla Schwedenbitter), katerega je (poleg kave, pralnega praška, mehčalca in vsega ostalega, česar je v našem socialističnem raju primanjkovalo) dedek moral obvezno "uvažati" iz Avstrije. No, dedek se je, kot vsak dan, ob 12h vrnil domov; vedel sem, da bo takrat tudi padla končna sodba (ob 12.30 je bilo treba iti v šolo), zato sem se še bolj zgrbil na kavču in po tiho tarnal. Ko je vstopil, je najprej vprašal babico "Ga še kar boli?" in po pritrdilnem odgovoru prišel k meni v sobo in rekel: "Kuki, če hočeš gledati smučanje, ti bom napisal opravičilo, samo ne delaj se bolnega, ker babico zelo skrbi. Če te pa res tako zelo boli, greva k zdravniku." Od same hvaležnosti bi ga bil najraje objel, vseeno sem previdno odvrnil, da me je zjutraj res malo bolelo, ampak da je zdaj že veliko bolje in ja, zelo rad bi ostal doma in gledal slalom. Nato je dedek babici razložil kako in kaj, da je danes olimpijski slalom, katerega pač "pob hoče na vsak način gledati". Babica (katere edini "kontakt" z olimpijskimi igrami je bilo umetnostno drsanje in njena Rodnina) je bila sicer potolažena, ker ni nič hudega, obenem pa oznanila, da "če mu zjutraj ni bilo dobro, je bolje, da danes za vsak slučaj je samo prepečenec!" To mi seveda ni bilo najbolj po godu, bil sem namreč že pošteno lačen (razen kamiličnega čaja nisem še ničesar zaužil) in kar je bilo še huje, ob petkih so bile pri nas na "sporedu" palačinke – babica je bila zelo verna in ob petkih ni bilo teorije za meso – in ko jih je babica pekla zase in za dedka (sam pa sem grizljal tisti nesrečni prepečenec), so se mi seveda  cedile sline. Dedek, ki je opazil mojo stisko, se mi je namuznil rekoč: "Za vsako laž mora biti kazen, danes si jo s prepečencem še dobro odnesel, če bi takoj zjutraj povedal po resnici, bi babici prišparal sekiranje, zdajle pa bi jedel palačinke!" Toda to je bila nikakršna cena v primerjavi z veseljem, da bom lahko gledal slalom! (nadaljevanje TUKAJ)

0 Comments
    Picture
    MEDENA PRAVLJICA
    Picture
    Picture
    Free Web Hit Counter
Powered by Create your own unique website with customizable templates.