KUKIBLOG
  • KUKIBLOG
  • QATAR 2022
  • STARI BLOGI
    • EUROBASKET 2013
    • BRASIL 2014
    • RIO 2016
    • PJONG, PA ŠE MALO ČANGA
    • RUSIJA 2018
    • TOKIO 2021
    • PEKING 2022
  • ŠPORT
  • DOMOV

FINALE VSEH FINAL

12/20/2022

0 Comments

 
Ne samo finale vseh final, tekma vseh tekem, takšnega ognjemeta še svoj živi dan nisem videl in zato sem jo tudi uvrstil na prvo mesto moje lestvice tekem vseh SP. Ta zdaj izgleda takole:
 
10 NAJBOLJŠIH TEKEM SP (moj izbor 1974 – 2022):
 
1.         ARG : FRA 7:5pen (3:3; 2:2) (finale 2022)  video
2.         FRA : BRA 6:5pen (1:1; 1:1) (četrtfinale 1986) video
3.         ITA : BRA  3:2 (2. krog 1982) video
4.         GER : FRA 7:6pen (3:3; 1:1) (polfinale 1982) video
5.         BRA : NET 3:2 (četrtfinale 1994) video
6.         FRA : ARG 4:3 (osmina finala 2018) video
7.         BEL : BRA  2:1 (četrtfinale 2018) video
8.         NET : ITA   2:1 (2. krog 1978) video
9.         ARG : GER 3:2 (finale 1986) video
10.       BRA : NET 5:4pen (1:1; 1:1) (polfinale 1998) video
 
Dolgo ni nič kazalo na to, da bomo gledali tako predstavo, Argentina je vodila z 2:0 (tisti drugi gol je z vidika tranzicije in kombinatorike zagotovo najlepši gol prvenstva) ter prek Messija in sijajnega Di Marie kontrolirala igro. Francozov ni bilo nikjer, sicer odličnega Griezmanna sploh ni bilo opaziti. Potem pa je ena neumnost Otamendija ponudila trikolorom priložnost za povratek, v pičlih treh minutah so rezultat izenačili in kar je sledilo, bo ostalo za vedno zapisano v analih nogometne igre. Takšnega »frontalnega« spopada v podaljških ne pomnim, morda se je nekaj podobnega dogajalo le v tistem epskem polfinalu med Italijo in Nemčijo 1970 (video). Penali so seveda vedno zgodba zase, ampak Francozom se je zgodilo enako, kot Angležem v finalu EURA: pokopali so jih zgrešeni streli mladih, neizkušenih temnopoltih igralcev.
 
Gledano v celoti je Argentina zasluženo zmagala in tretjič postala svetovni prvak, že pred tekmo se je zdelo, da so bolj »lačni« naslova, igrali so za Messija in za duh Maradone. Messi je zdaj dosegel vse, odslej bo nesporni GOAT (Greatest Of All Time) svetovnega nogometa, pred Pelejem in Maradono, ki nista nikoli osvojila Lige prvakov. Vseeno pa rahlo senco na zmago Argentine mečeta dva dogodka: tisti penal na Di Marii je, blago rečeno, sumljiv; pri Messijevem golu v podaljšku pa sta na igrišču stala kar dva argentinska rezervista, ki sta letela slaviti gol, še preden je ta bil dosežen:
Picture
To sicer na igro ni vplivalo, ampak VAR bi se po vseh pravilih tu moral oglasiti in gol razveljaviti. Na sploh se ne morem znebiti občutka, da je bila Argentina celo prvenstvo malo favorizirana, v njeno korist je bilo dosojenih največ (6) penalov in na roko so jim šle tudi odločitve pri kar nekaj spornih situacijah. Gauči so na šestih od sedmih tekem povedli z 2:0; Nizozemska in Francija sta izenačili in se rešili v podaljške (in nato penale) in tudi Avstraliji ni dosti manjkalo.
 
FIFA je bila zelo širokogrudna do Argentincev tudi pri podeljevanju nagrad. Krovna svetovna nogometna organizacija namreč ob koncu prvenstva podeli eno ekipno (fair-play, zmagovalec Anglija) in štiri posamične nagrade. Dve od teh štirih sta nesporno v pravih rokah: zlato kopačko za najboljšega strelca je dobil Mbappe (če Messi ne bi zgrešil penala proti Poljski, bi si to nagrado delila), zlata žoga pa je več kot zasluženo pripadla Messiju. Preostali podelitvi (zlata rokavica za Martineza in nagrada za najboljšega mladega igralca za Fernandeza) pa sta hudo diskutabilni, obe pa sta šli na škodo Hrvatov Livakovića in Gvardiola. Sicer se da o teh nagradah razpravljati na dolgo in široko, vsak ima svoje mnenje in svoje argumente, ampak statistika ne laže, tule je primerjava med argentinskim in hrvaškim vratarjem (za Fernandeza in Guardiola podobne primerjave ni, ker pač igrata na različnih položajih), pa sami presodite:
Picture
In, če sem že ravno pri Vatrenih, tekme za tretje mesto so sicer zgolj prestižnega pomena in (razen udeležencev) praktično nikogar ne zanimajo; vseeno lepa zmaga nad Marokom, 40.000 navijači, sojenjem in še celotnim arabskim svetom povrhu, bravo Vatreni!
 
Edino, kar od FIFE še čakamo, je objava idealne postave prvenstva, ponavadi ne objavijo ravno enajsterice, ampak kakih 15 igralcev (tokrat jih bodo verjetno 16, ker je pač na voljo pet menjav). Svoj all-star team sem objavil že v prejšnjem blogu, tule pa so idealne postave nekaterih svetovnih medijev:
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Da pa ne bi vsi iskali samo superlativov, so pri Sofascore na podlagi ocen določili tudi najslabšo enajsterico minulega SP. Ubogi Ronaldo, prav vse mu gre narobe:
Picture
Naslednje SP bo čez štiri leta v Severni Ameriki (gostitelji Kanada, ZDA in Mehika) in gotovo bo bolj zabavno in manj kontroverzno od letošnjega. Obeta se povečanje števila udeleženk iz sedanjih 32 na 48, kar odpira možnost uvrstitve na SP tudi reprezentancam, kakršna je Slovenija. Pomembno bo, kakšen kontinentalni ključ bo ubrala FIFA; nekako logično bi bilo 20 reprezentanc iz Evrope, po 7 iz Južne Amerike, Afrike in Azije, 6 iz CONCACAF-a in 1 iz Oceanije, ampak pri FIFI stvari ne delujejo vedno po normalni, temveč po neki samo njej lastni logiki.

http://www.laskodrinker.net/qatar-2022.html

0 Comments

KRALJ LEO ALI PRINC KYLIAN?

12/15/2022

0 Comments

 
Argentina je odigrala svoje peto polfinale na SP in še petič je zmagala. Tokrat nismo videli Argentine, kakršna je bila dobršen del tega prvenstva, ko je nasprotnike stiskala in mlela, ne, to je bila Argentina iz nekih drugih časov. Morda tista iz SP 1998, ko je nasprotniku prepustila iniciativo, skrajšala razmak med linijami in potem z globinskimi žogami iskala priložnost v kontri; takrat je vlogo eksekutorja opravljal Batistuta (video), zdaj je to počel Alvarez. Hrvati so pol ure igrali svojo igro in lepo kontrolirali tekmo, potem pa šli Gaučom na limanice; Lovren se ni mogel odločiti ali naj Alvarezu nastavi ofsajd ali naj ga krije in tako cincanje se ponavadi slabo konča. Razni (predvsem hrvaški) mediji in komentatorji so zdaj polni žolča zaradi dosojene enajstmetrovke, žal moram reči, da je bila ta povsem pravilno dosojena, na posnetku se lepo vidi, da je Livaković po prvem kontaktu z Alvarezom še enkrat stegnil nogo in ga spotaknil. Ima pa Livaković zdaj že eno tako reputacijo penalty-killerja, Messi pri penalu žogo ponavadi plasira, tokrat pa ni ničesar prepustil slučaju. Drugi gol je malo spominjal tudi na gole Kempesa v finalu 1978, žoga se je Alvarezu ob nerodnem posredovanju Sose dvakrat lepo odbila. Ampak tako pač je, v življenju in tudi v športu se večinoma vse izravna, vsa tista sreča, ki je Hrvate spremljala vse od Lukakujevih »ekshibicij« dalje, jim je zdaj obrnila hrbet. Argentina je na tem SP že dvakrat (Avstralija, Nizozemska) vodila z 2:0, obakrat je potem nevarno visela (in proti Nizozemcem skoraj tudi izvisela), ampak tokrat povratka za Vatrene ni bilo. Modrić je odigral še eno sijajno tekmo, prevzemal odgovornost, se odkrival, iskal soigralce, žal mi je zanj, sicer blestečo kariero bo končal brez reprezentančnega naslova. Hrvaški pač manjka tisti klasični centerfor tipa Mandžukić ali Giraud; če odštejemo tekmo proti nedorasli Kanadi, so Vatreni v rednih delih tekem dosegli en sam gol. Vseeno je zanje polfinale fantastičen uspeh, pred prvenstvom bi ga takoj podpisali, ampak ko enkrat prideš tako daleč, se apetiti seveda povečajo. Zdaj jih čaka še tista nebodigatreba tekma za tretje mesto proti Maroku, oboji so naredili cel krog in bodo znova igrali z istim nasprotnikom kot na svoji uvodni tekmi. Ne zgodi se ravno pogosto, da se dve reprezentanci na enem SP srečata dvakrat, če odštejemo ponovljene tekme iz časov, ko penalov še niso izvajali, je bilo takih primerov doslej le šest (od tega dvakrat v finalu – 1954 in 1962), glej LINK. Po navadi se te tekme za tretje mesto igrajo v malce bolj sproščenem vzdušju, na njih pa o zmagovalcu odloča večja želja po tej tolažilni nagradi. Tokrat verjetno ne bo tako, oboji si silno želijo turnir zaključiti z zmago; na tisti prvi tekmi pred tremi tedni in pol je bila Hrvaška konkretnejša ampak zdaj bodo postave premešane in tudi igra bo drugačna, ajmo Vatreni!
 
V drugem polfinalu se je Francija postavila podobno kot Argentina v prvem, še posebej, ker ji je že v peti minuti uspelo povesti po povsem netipični napaki maroške obrambe. Maročani so morali opustiti svoj plan A (bunker), sčasoma so se sprostili in postajali vse pogumnejši. Francija se je igrala z ognjem, a opekla se ni, predvsem po zaslugi gasilcev Konateja in sijajnega Griezmanna (ki je zame MVP prvenstva). Je pa Maroko presenetil s kombinatoriko in vtekanjem v prazen prostor, predvsem po desni strani sta Hakimi in Zyech parkrat dodobra premešala obrambo trikolorov, ki so se osredotočili na protinapade in iz ene take kontre je padel drugi gol, ki je dokončno odločil tekmo. Finale bo najverjetneje taktična igra, oboji se bodo postavili v čvrsti blok in čakali na nasprotnikovo napako. Argentinci se bodo zanašali na Messijevo genialnost, Francozi na hitrost Mbapeja, kdor bo prvi zadel, bo v velikanski prednosti. Francija in Argentina sta se na SP doslej srečali trikrat, prvič že kar na prvem SP 1930, ko je Argentina v skupinskem delu zmagala 1:0. Do druge medsebojne tekme je nato minilo skoraj pol stoletja, Argentinci so na SP 1978 Francoze znova premagali v skupini, tokrat z 2:1 (video); domače je v vodstvo povedel Pasarella iz enajstmetrovke, izenačil je Platini, zmago pa je Gaučem zagotovil Luque. Tretje in najbolj zanimivo srečanje med Argentino in Francijo pa je bilo odigrano na prejšnjem SP 2018 v osmini finala (video). To je bila najlepša tekma tega prvenstva, svet je prvič spoznal hitrost in potentnost takrat komaj 19-letnega Kyliana Mbappeja, ki je s svojimi prodori argentinsko obrambo razstavljal na prafaktorje in že v 13. minuti so Gauči nad njim storili prekršek za enajstmetrovko, ki jo je realiziral Griezmann. Toda Argentina se je vrnila, Di Maria je do polčasa izenačil s krasnim strelom s 25 metrov, v 48. minuti pa je Argentino v vodstvo povedel Mercado. Sledil je eden najlepših golov vseh SP, Pavard je z bomba-volejem razparal mrežo in rezultat izenačil. Mbappe je s še dvema goloma poskrbel za vodstvo 4:2, Aguero je že v sodnikovem podaljšku zmanjšal, tik pred koncem pa je Argentina imela še eno priložnost za izenačenje. Ni je izkoristila, Francozi so zmagali 4:3, odkorakali v četrtfinale in kasneje tudi do naslova prvakov. Tokrat toliko golov zagotovo ne bo, poleg naslova svetovnega prvaka pa bo v igri tudi krona najboljšega strelca tega SP; Messi in Mbappe sta jih doslej zabila po 5, Alvarez in Giraud pa po 4. Občutek imam, da si Argentinci in Messi naslov bolj močno želijo in da so zanj pripravljeni storiti čisto vse. Živi bili pa videli!
 
Po navadi pred finalom vedno objavim tudi mojo postavo prvenstva in tule je (3-5-2):
Szczesny – Hakimi, Gvardiol, Hernandez – Casemiro, Modrić, Griezmann (MVP), Messi, Neymar – Mbappe, Alvarez
 
http://www.laskodrinker.net/qatar-2022.html
0 Comments

VI I DA KRAVU UVEDETE, ZABILA BI GOL

12/12/2022

0 Comments

 
Zvonimir Boban in Dejan Savičević – prijatelja še iz skupnih igralskih časov pri Milanu – sta četrtfinalno tekmo med Hrvaško in Brazilijo gledala skupaj v VIP loži stadiona Education City v Dohi. Ko je v igro vstopil Bruno Petković (ki se v prvih kontaktih z žogo ni ravno proslavil), se je Savičević malo ponorčeval: »Ma gdje ste ovog našli?«. Ko je taisti Petković potem zabil gol za izenačenje in ga je Boban ruknil, češ, kaj praviš zdaj, pa sloviti Črnogorec enostavno ni več zdržal: »Pa vi i da kravu uvedete, zabila bi gol!« (LINK) In res, Zlatka Dalića se drži neka karma, karkoli stori, vedno zadene v polno. Že drugič zapored se je prebil v polfinale SP in to z reprezentanco, ki v svojih vrstah nima specialnega desnega krila, na poziciji klasičnega centerforja pa ima dva (za ta nivo) precej povprečna igralca (Livaja in Budimir), ki itak bolj malo igrata. Dalić se je v strokovnem štabu obdal s samimi bivšimi igralci, večina sploh nima trenerskega izpita: Pletikosa, Ćorluka, Olić, Mandžukić, vsi so še donedavna igrali s temi, ki igrajo zdaj. Ampak vse pač ni v strokovnem trenerskem znanju, na takih turnirjih potrebuješ tudi pravo atmosfero, tisto kemijo v ekipi, občutek da vsi dihajo kot eden. Dalić vedno govori o ponižnosti in skromnosti (ter zraven obvezno doda, da spoštujejo vse in se nikogar ne bojijo); od svojih igralcev zahteva brezpogojno privrženost reprezentanci, domovini in hrvaški zastavi ter narodu, kdor tega ne sprejme, leti ven, tako kot Kalinić na SP v Rusiji in Rebić na Euru. Odličen primer te kohezije je Domagoj Vida, tip sicer deluje malo odštekano, je pa en tak dobri duh in vicmaher te reprezentance. Tako kot se je njegov predhodnik Ćorluka v Rusiji sprijaznil z dejstvom, da se ob Vidi in Lovrenu ne bo ravno naigral, se je zdaj Vida sprijaznil, da bo ob Lovrenu in sijajnem Gvardiolu bolj ali manj grel klop, kljub temu skrbi za atmosfero in se nesebično podreja ekipi, ob prekinitvah streže vodo 15 let mlajšemu Gvardiolu in ga bodri; kdor ne ve, o čem govorim, naj se spomni Ronalda in njegovega odnosa do mlajšega soigralca, kateremu je moral prepustiti mesto v prvi postavi. Hrvaški je zdaj uspelo, kar ni še nobeni drugi reprezentanci: na SP je premagala / izločila že vse štiri članice »velike četvorke« svetovnega nogometa – 1998 je v nepozabnem četrtfinalu s 3:0 padla Nemčija (video), štiri leta kasneje je v skupini z 2:1 premagala Italijo (video), 2018 je razbila Argentino 3:0 (video), zdaj je končno padla še Brazilija!
 
Ja, Brazilija, enkrat bo osvojila tisti tako željeni šesti naslov svetovnih prvakov, ampak ne tukaj in ne zdaj. Zato je poskrbela Hrvaška, ki je v tekmo vstopila taktično sijajno, držala Brazilce na 40 metrih od svojega gola in v protinapadih pretila prek izjemnega Juranovića, on in Sosa sta v mali žep pospravila obe brazilski krili, Rafinho in Viniciusa, ki ju je Tite moral zamenjati z bolj nevarnima Anthonyjem in Rodrigom. Srbski krvnik Richarlison je bil ob Gvardiolu tako neviden, da sem v nekem trenutku pomislil, da si je fant morda z glave spral tisti peroksid. V drugem polčasu so Brazilci potem prestavili v višjo prestavo, zaigrali hitreje in pričel se je drug ples. Neymar je dirigiral brazilski sambi in v podaljšku so Carioce končno izvedle eno res fantastično akcijo z dvema dvojnima podajama, Neymar je obšel sicer izjemnega Livakovića in zabil pod prečko. Kljub razočaranju in jezi si nisem mogel kaj, da ne bi občudoval te mojstrovine, nisem sicer skočil na noge in zaploskal (kot je to storil Max von Sydow ob Pelejevih škarjicah v filmu Pobeg v zmago), ampak vseeno, kaj takega pa res ne vidiš vsak dan. In to bi bilo to, če … če na nasprotni strani ne bi stala Hrvaška in tista Savičevićeva »krava« Petković. Brazilski stoper Marquinhos že tako ali tako ne vliva nekega pretiranega zaupanja, tukaj pa je bil trojni osmoljenec; najprej ga je »krava« Petković osmešil z izjemnim driblingom, potem je podstavil nogo, da je »kravja« žoga prevarala ubogega Allisona, na koncu pa je z zgrešenim penalom dokončno zapečatil brazilsko usodo.
 
Tekma med Argentino in Nizozemsko je bila ena taka klasika SP, prava drama, s kakršno lahko postrežejo le izločilni boji. Argentina je pod taktirko znova sijajnega Messija 80 minut lepo kontrolirala tekmo, vodila z 2:0 in zdelo se je, da je zadeva bolj ali manj zaključena. Toda Van Gaal je iz rokava potegnil še zadnjega aduta, visokega Weghorsta, ki je najprej zabil z glavo, potem pa v zadnji (10.) minuti sodnikovega podaljška še z nogo in to po šablonski kombinaciji iz prostega strela. Pri tem drugem golu je argentinska obramba izpadla zelo naivno in za njihove živce je bilo vse skupaj preveč. Že enkrat prej je bila tekma na meji pretepa, tokrat so Gauči navalili na sodnika, ki je postavil nov rekord in podelil kar 18 rumenih kartonov, po enajstmetrovkah pa še rdečega Dumfriesu. So pa Argentinci v podaljšku pokazali karakter in znova stisnili Nizozemce pred njihov gol, toda žoga ni hotela v mrežo. Čeprav so bili Nizozemci zagotovo v psihološki prednosti, je loterija penalov zasluženo pripadla gaučom, tako kot Hrvaška je tudi Argentina prava mojstrica izvajanja penalov, doslej so jih na SP izvajali šestkrat (kar je največ med vsemi) in le enkrat, v četrtfinalu 2006, so izgubili (jasno, proti Nemcem).  Tule je lestvica uspešnosti izvajanja penalov na SP (upoštevane so le reprezentance, ki so penale v shootuotu izvajale vsaj trikrat): GER 4-0, CRO 4-0, ARG 5-1, BRA 3-2, FRA 2-2, ENG 1-3, NET 1-3, ITA 1-3, SPA 1-4. Argentini to SP (in seveda naslov prvakov) pomeni ogromno, več kot komu drugemu, to je bilo dobro vidno po tekmi, ko so se norčevali iz Nizozemcev in jih žalili. To se enostavno ne počne, če zaradi drugega ne, že zato, ker zna biti situacija naslednjič obratna. Tokrat se ni mogel vzdržati niti Messi, ki sicer slovi kot miren in discipliniran igralec. Vse skupaj je šlo tako daleč, da je FIFA odprla preiskavo, čeprav mislim, da razen kake finančne kazni nekih resnih posledic za Argentino ne bo. Seveda se zdaj postavlja vprašanje, ali lahko Hrvaška priredi še eno senzacijo in po Braziliji izloči še drugo južnoameriško velesilo? Človek bi rekel, da težko. Ampak pri Hrvatih je ta »težko« vedno prisoten. Težko se je bilo že uvrstiti na SP s tistim avtogolom Rusov na razmočenem Poljudu, težko je bilo mučenje z Marokom, težko je bilo, ko je Kanada povedla že v prvem napadu, težko, ko je Lukaku zapravljal eno priložnost za drugo, težko, ko so povedli Japonci in še bolj težko, ko je to uspelo Brazilcem. Prav, pa naj bo tudi tokrat težko. Ti dve reprezentanci sta se doslej na SP srečali dvakrat, prvič v skupini 1998, ko je Argentina zmagala z golom Batistute, drugič pa pred štirimi leti v Rusiji; po hudi napaki argentinskega vratarja, ki je Rebiću dobesedno serviral žogo za hrvaško vodstvo, sta povsem demoralizirane Argentince (in drogiranega Maradono, ki je tekmo spremljal iz VIP lože) dotolkla Modrić in Rakitić, teh 3:0 je eden najhujših porazov Gaučov na SP. Lahko Hrvati kaj takega ušpičijo tudi tokrat? No, saj že veste: težko! Ajmo, Vatreni!
 
Težko, zelo težko mora biti tudi Portugalcem, ki nikakor niso našli poti do maroške mreže. Neverjetno, ampak ta Maroko od nasprotnikov še vedno ni prejel gola, so prva afriška ekipa, ki se je uspela uvrstiti v polfinale SP, šlepajo se iz kroga v krog, kot Grki na tistem EURU 2004. Pa ne, da si Portugalci ne bi ustvarjali priložnosti, ampak na prejšnji tekmi proti Švici jim šlo vse noter, tokrat pa jim je sreča obrnila hrbet. Ko je potem Maroko po katastrofalni napaki portugalskega vratarja zadel, sem dobil tisti občutek fatalizma, da Portugalcem in Ronaldu enostavno ni usojeno in da ne bi zabili gola, pa če bi igrali še 3 tekme. Maroko in Hrvaška sta torej v polfinalu, doslej se je že večkrat zgodilo, da sta se v polfinale prebili ekipi iz iste skupine - nazadnje na zadnjem SP 2018, ko sta se v polfinale uvrstili »kolegici« iz skupine Anglija in Belgija.
 
Zadnje četrtfinale med Francijo in Anglijo je ponudilo vse, kar krasi sodobni nogomet, poleg tekme Nemčija : Španija je bila to zame najboljša tekma turnirja, le z napačnim zmagovalcem. Anglija je opravila domačo nalogo, vzpostavili so premoč na sredini terena, kolikor toliko zaustavili prodore Mbappeja in večino tekme dominirali. Pokopali sta jih dve katastrofalni napaki, takega gola na tem nivoju ne smeš kasirati (saj strel je bil izjemno natančen in tudi močan, a vratar Pickfordovega kalibra bi to moral obraniti) in pa seveda tisti drugi penal Harryja Kanea, tip sodi med najbolj zanesljive izvajalce enajstmetrovk, a tukaj je zgrešil morda napomembnejšo v življenju; Angleži so (že spet) ostali prekratki, čeprav so morda prvič po 1990 (Gascoigne) igrali dopadljiv in gledljiv nogomet. Pri Francozih je blestel Griezman, ki na tem SP igra tisto »lažno« devetko, ki odpira prostor in asistira »pravemu« centerforju Giroudu, je pa tokrat bila njihova obramba prvič na resnih preizkušnjah; z malce sreče jih je tudi prestala. V polfinalu bodo zdaj Francozi šli nad maroški bunker; nisem ravno ljubitelj galskih petelinov ampak Maroka si pa finalu res ne želim gledati in še manj si želim poslušati tisto arabsko dretje na štadionu. Vsaka zgodba se mora nekje končati, maroška se bo v polfinalu in tekmi za tretje mesto.

http://www.laskodrinker.net/qatar-2022.html
0 Comments

IN OSTALO JIH JE OSEM

12/7/2022

0 Comments

 
Med šestnajstimi ekipami, ki so »preživele« skupinski del jih je bila polovica (osem) iz Evrope, tri iz Azije (če tja štejemo tudi Avstralijo, ker pač igra v njihovih kvalifikacijah), po dve iz Južne Amerike in Afrike ter ena iz Severne Amerike; med osmerico veličastnih jih je pet iz Evrope, dve iz Južne Amerike, Maroko pa je prva arabska in komaj četrta afriška ekipa po Kamerunu 1990, Senegalu 2002 in Gani 2010, ki se ji je uspelo uvrstiti v četrtfinale. Pri svoji napovedi četrtfinalistov sem se v prejšnjem blogu zmotil kar pri treh, izpadli so ZDA, Španija in Švica. Na šestih od osmih tekem je zmagala ekipa, ki je prva povedla, ena se je končala brez golov, le Hrvatom pa je uspelo po zaostanku tudi zmagati.
 
Nizozemska v skupini ni delovala najbolj prepričljivo, zdaj pa je prvič pokazala svojo resnično moč. Van Gaal je star lisjak, ki je odlično preanaliziral ameriško igro ter našel njen najšibkejši člen – levega branilca Desta. Ta se zelo rad pridodaja napadu in večkrat pozabi na obrambne obveznosti, zato mu je Van Gaal tam nastavil hitronogega Humphriesa, ki je podal povratno žogo za prva dva nizozemska gola in zabil tretjega; v vseh treh primerih tistega Desta ni bilo niti blizu. Američani so imeli izjemno priložnost na začetku, a je Pulišić zgrešil, bolje rečeno, odlični 203 cm dolgi vratar Noppert  (ki je tukaj debitiral v reprezentančnem dresu) je sijajno obranil. Ko so se Nizozemci enkrat postavili, pa Američani enostavno niso našli odgovora na njihov čvrsti blok. Argentina je proti Avstraliji dominirala še precej bolj kot Nizozemska proti Američanom, a je na koncu le malo manjkalo, pa bi se Socceroos rešili v podaljšek. Predvsem Alvarez je zapravljal eno priložnost za drugo in ko gre ekipa v končnico z le enim golom zaostanka, ima praviloma potem v zadnjih minutah še vsaj eno zrelo priložnost za izenačenje. Tudi Avstralija jo je imela, a če bi jo izkoristila, bi bilo to res nepravično. Četrtfinale med Nizozemsko in Argentino bo ena taka SP klasika. Doslej sta se ti dve reprezentanci na SP namreč srečali že kar štirikrat, prvič v polfinalni skupini 1974 in takrat so bili Oranje pod taktirko Cruyffa gladko boljši s 4:0. Zato se Argentinci raje spominjajo finala 1978 na domačem terenu v Buenos Airesu, ko so prav po zmagi nad Nizozemsko osvojili svoj prvi naslov svetovnega prvaka. Prvi zvezdnik njihove zasedbe je bil takrat Mario Kempes in z njegovim golom je Argentina povedla v prvem polčasu; Nizozemci so bili potem cel drugi polčas boljši, a izenačili šele v 85. minuti, odločilni detajl pa se je zgodil v zadnji minuti rednega dela, ko je Rensenbrink zadel vratnico. Če bi nizozemski golgeter zabil, bi bili Nizozemci prvaki, Rensenbrink pa prvi strelec tistega SP, tako pa je ta čast pripadla Kempesu, ki je skupaj z Bertonijem Argentincem v podaljšku zagotovil zmago s 3:1. Naslednjič sta se ekipi pomerili v četrtfinalu SP 1998, kjer je sta Ortegina neumnost in Bergkampova mojstrovina tehtnico prevesili na stran Evropejcev, zadnje medsebojno srečanje pa je bilo v polfinalu SP 2014 v Braziliji in takrat so Nizozemci po taktični nulanula uspavanki zmagali po izvajanju enajstmetrovk. Težko se je odločiti, to sta izenačeni ekipi, ampak takole čez palec bi majhno prednost vseeno dal Argentini, če ne zaradi drugega pa vsaj zaradi Messijeve genialnosti.
 
Bilo je pričakovati, da bosta Francija in Anglija z lahkoto opravili s Poljsko in Senegalom in tako se je tudi zgodilo. Angleži so si sicer v prve pol ure malce komplicirali življenje, ampak prvi gol je stvari postavil na svoje mesto. Angleži igrajo takole »na refule«, podobno, kot Francija pred štirimi leti. Takrat je bil Pogba tisti, ki je kar naenkrat vžgal motor in potegnil, pri Angliji zdaj to počne Bellingham. A čeprav si v četrtfinalu srčno želim angleške zmage, moram vseeno prednost dati Franciji. Angleška težava sta oba relativno počasna osrednja branilca (Stones in Maguire), katerima lahko Mbappe s svojo hitrostjo še kako zagreni življenje; če jima ga bodo ostali pomagali zaustavljati, potem imajo Angleži morda možnosti za uspeh, sicer bo težko. Na svetovnih prvenstvih sta se ti dve reprezentanci doslej srečali zgolj dvakrat, obakrat pa je bila še v skupinskem delu tekmovanja boljša Anglija – na domačem SP-ju 1966 z 2:0 in v Španiji 1982 s 3:1, ko so Angleži z golom Briana Robsona povedli že po pol minute igre.
 
Hrvaška počasi postaja to, kar je nekoč bila Nemčija – mačka s sto življenji. Če odštejemo finale prejšnjega SP je zdaj zaostajala že na štirih zaporednih izločilnih tekmah (Danska, Rusija in Anglija 2018 ter Japonska 2022), a se vedno vrnila in na koncu zmagala ter se uvrstila naprej. Tokrat se je mučila s hitrimi Japonci, ki tečejo kot naviti električni zajci na Duracell baterije, sam Bog ve, koliko je prešprintal tisti Ito, povsod ga je bilo polno. Vsak japonski predložek je pomenil nevarnost in prej ali slej je kaka žoga morala končati v mreži.  Dalić je še ravno pravi čas dojel, da z značilno hrvaško igro kratkih podaj tokrat ne bo šlo in v drugem polčasu so Vatreni začeli malo preskakovati igro, branilci so prišli višje in en tak Lovrenov centeršut je Perišić mojstrsko pospravil v mrežo – redko vidimo gol z glavo z roba kazenskega prostora; Perišić je zdaj zabil gol že na treh zaporednih SP, kar doslej ni uspelo še nobenemu igralcu s teh prostorov. In potem penali, vsi, ki me poznajo, vedo za moje mnenje o strelih z bele točke – penala ni mogoče obraniti, lahko pa se slabo strelja in točno to so eden za drugim počeli Japonci; najslabši, ampak res najslabši način streljanja penalov je tisto počasno plasiranje žoge v spodnji kot gola in upanje, da bo vratar poletel v nasprotnega. Če si že ne upaš zabiti žoge pod štango, potem streljaj vsaj tako, kot je to storil Brozović – polvisoko po sredini gola, vratar se bo v večini primerov itak vrgel levo ali desno. Tule je grafični prikaz vseh doslej izvedenih penalov v izločilnih bojih na SP:
Picture
Hrvati se bodo v četrtfinalu pomerili z Brazilci, ki so Korejce že po dvajsetih minutah razstavili na prafaktorje (tretji brazilski gol je bila prava poezija) in vse, kar je sledilo, je bilo samo še čakanje na konec tekme. Težko si je predstavljati, kako se naj Hrvati zoperstavijo Cariocam, ena od možnosti bi bila Dinamova igra iz Lige prvakov, kontre prek Petkovića, ki spusti žogo Oršiću (video), morda pa ima pastirček z Velebita v žepu skrito še kakšno drugo presenečenje. Doslej sta se ti dve reprezentanci na SP srečali dvakrat – prvič v Berlinu na SP 2006, ko je tekmo odločil Kaka s preciznim strelom s kakih dvajsetih metrov, drugič pa na otvoritvi SP 2014 na sloviti Maracani; po vodstvu Hrvatov je izenačil Neymar, tekmo pa je odločil japonski sodnik, ki je dosodil neobstoječ penal za Brazilce (le kje je bil takrat VAR?). Na to drugo tekmo imam sploh bolj slabe spomine, gledali smo jo v bifeju in na poti domov so me ustavili možje postave, bolje, da ne povem, koliko sem napihal. Ena statistika pa gre vendarle v prid Hrvatov: po osvojenem naslovu 2002 so Brazilci na naslednjih štirih SP izgubili prav vsako izločilno tekmo proti evropskim ekipam – 2006 jih je v četrtfinalu izločila Francija, 2010 so bili zanje (prav tako v četrtfinalu) usodni Nizozemci, 2014 se jim je v polfinalu »zgodil« nemški Elf in tista 1:7 sramota, na zadnjem SP v Rusiji pa so jih v sijajni tekmi v četrtfinalu izločili Belgijci. Torej, da se, samo verjeti je treba, ajmo Vatreni!
 
Španci so pravi giant-killerji, najprej so izločili Nemce, zdaj pa še sami sebe in to na pravzaprav enak način, kot pred štirimi leti v Rusiji, spet so se 120 minut izgubljali v neštetih podajah in kombinacijah, od katerih je le redko katera rezultirala v konkretni priložnosti; penale pa so Španci streljali katastrofalno, kot kakšni neizkušeni mladinci. Odlično organiziran maroški bunker je španske napade večinoma zlahka odbijal, so pa Afričani izvedli kar nekaj nevarnih protinapadov. Maroška zgodba začenja po malem spominjati na tisto grško iz Eura 2004; na štirih tekmah so dobili en sam gol (pa še tisti je bil avtogol) in nasploh je zanje uvrstitev v četrtfinale naravnost senzacionalen uspeh. Zadnja tekma osmine finala je na papirju obetala najbolj izenačen boj, toda Portugalci so pod taktirko sijajnega Felixa povsem razmontirali švicarsko obrambo, ki je v skupinskem delu (še posebej proti Braziliji) delovala zelo čvrsto in disciplinirano. Ampak vsake toliko časa pride taka tekma, ko ti gre vse noter in uboge Švicarje je počasi začelo minevati veselje do igre, na koncu so komaj čakali na odrešitev v obliki zadnjega sodnikovega žvižga. Portugalska se je s svojim bodočim četrtfinalnim nasprotnikom na SP doslej srečala dvakrat, obakrat v skupinskem delu. 1986 so zmagali Maročani s 3:1 in se takrat edinkrat doslej uvrstili naprej (Portugalci pa so izpadli), pred štirimi leti pa so zmagali Portugalci 1:0 z golom Ronalda že v 5. minuti. Tokrat si upam napovedati gladko zmago Portugalcev, igrajo precej bolj raznovrstno od Špancev (še posebej, kadar Ronaldo lepo sedi na klopi), pri Maroku sta se poškodovala oba centerhalfa, tokrat njihov bunker ne bo vzdržal!
 
http://www.laskodrinker.net/qatar-2022.html

0 Comments

VAR ALI KDO IMA DALJŠEGA

12/3/2022

0 Comments

 
Končan je skupinski del in dobili smo 16 ekip, ki bodo nadaljevale tekmovanje v izločilnem delu, ko popravnih izpitov ni več. 10 jih je iz Evrope, tri iz Azije (če tja štejemo tudi Avstralijo), po dve pa iz Južne Amerike in Afrike. Med temi šestnajstimi so tudi takšne, ki jih tam pravzaprav  - sploh glede na sestavo skupin – nismo pričakovali (Japonska, Maroko, Avstralija). V mojem prejšnjem blogu sem jih pravilno napovedal 13, zgrešil sem pri Dancih, Gani in Nemcih, katerih usoda pa je bila napisana že vnaprej – najverjetneje ob kakšnem tapasu in litrčku La Rioje.
 
Ampak pojdimo lepo po vrsti:
 
ZDA so, tako kot že na prvih dveh tekmah, znova odigrale sijajen prvi polčas. Z visokim presingom in tempom lomijo nasprotnika, Iran so zbili v njihov kazenski prostor in jim tudi zabili en tak lep in atraktiven gol. V drugem polčasu pa so se spet, tako kot proti Walesu, potegnili nazaj in kaj lahko bi se jim zgodilo izenačenje, ki bi bilo v tem primeru zanje usodno. Ne vem ali kondicijsko padejo ali je bilo vse skupaj del taktike, ampak dejstvo je, da si takšnih nihanj v igri v osmini finala proti Nizozemcem ne bodo smeli privoščiti. Če bo ZDA uspelo držati visok ritem skozi celo tekmo, potem mislim, da imajo zelo dobre možnosti za zmago, Nizozemska me doslej ni impresionirala, igra takole bolj na horuk, malo gor, malo dol.
 
Tudi Senegal je moral zmagati in tudi njim je uspelo, čeprav so pri prejetem golu izpadli malodane smešni, ko se je bek »prilepil« za vratnico in zapacal nastavljeno ofsajd zanko. Ekvador vse preveč ležeren, premalo konkreten in ko je bilo treba še drugič odgovoriti na nasprotnikovo vodstvo, jih ni bilo nikjer. Za Afričane je uvrstitev v drugi krog velik uspeh, a pri tem bo tudi ostalo, ne vidim načina, kako bi lahko parirali impresivni Angliji, ki še nikoli ni igrala tako kombinatorno, na trenutke celo duhovito, veliko je vrtenja nasprotnika in vtekanja v prazen prostor; za Senegal več kot dovolj.
 
Med vsemi dvoboji med ekipami, ki so morale zmagati in tistimi, katerim je zadostoval neodločen rezultat se je zdela tekma med Dansko in Avstralijo še najbolj nagnjena v prid »izzivalcu«, ampak Dancem se je hudo zalomilo. Padli so tako rekoč brez izstreljenega naboja, celo sicer vedno zanesljivi motor danske igre Eriksen je bil povsem neviden. In to se jim ni zgodilo prvič, pred osmimi leti so morali na SP v Braziliji v zadnjem kolu za napredovanje »samo« premagati Japonce, a so gladko izgubili z 0:2. Tako kot takrat Japonska, je tokrat tudi Avstralija samo vzela ponujeno in poslala neprepoznavne vikinge domov. So pa Avstralci morali zmagati, ker je na drugi tekmi Tunis povsem nepričakovano premagal francoske rezerviste. Na tej tekmi se je spet zgodil tista VAR aktivacija pasivnega ofsajda (ogledate si jo lahko tule). Tokratna razlaga gre nekako v smislu, da obrambni igralec, ki je žogo »vrnil« Griezmanu ni bil v naravnem položaju in ni imel kontrole (spodaj v temle članku). Zame je to čisti bla bla, povsem nenogometno razmišljanje – lepo prosi, kateri bek, »ki je v naravnem položaju in ima kontrolo« pa vrne žogo napadalcu? A če to odločitev še lahko stiščijo v okvir pravil, kaj poreči na dosojen penal za Argentino? Prvič, žoga je bila že zdavnaj mimo, drugič, vse skupaj ni imelo nobenega vpliva na igro in tretjič, kam za vraga se je izgubilo tisto o vratarjevi prednosti v petercu? Ampak pravica se je skazala, in to kar dvakrat: najprej je Szczesny Messiju tisti penal obranil, nato pa so v drugem polčasu Argentinci več kot zasluženo (in brez sence dvoma, ki bi padla na zmago, če bi Messi zadel) premagali že naravnost patetične Poljake (včeraj sem se malo pošalil, da stojijo v formaciji 5 – 4 – Lewandowski). Pa saj tega niti ne zanikajo, takole sta »taktiko« sparkiranega avtobusa pred golom napovedala njihova selektor in vratar:
Picture
Vseeno se je Poljakom nekako uspelo uvrstiti naprej; Mehika je lovila tretji gol (tisti drugi je bil prava mojstrovina), ampak enostavno ji je zmanjkalo sreče; nekaj časa je celo kazalo, da bo o napredovanju odločalo število prejetih kartonov. Zanimivo je pa naslednje: ob golu Arabcev sta bili do konca sodnikovega podaljška še 2 minuti in sicer zelo soliden komentator na Planetu je Poljake že razglasil za udeležence osmine finala. Ampak če bi Mehičani še enkrat zadeli, bi šli naprej oni, zanje je bilo povsem vseeno ali zmagajo 3:0 ali 3:1 – v prvem primeru bi imeli gol razliko 3:2, v drugem pa 3:3; oboje bi bilo boljše od poljskih 2:2. Osmina finala nam torej iz skupin C in D prinaša dva izrazito neuravnotežena para, res ne vem, kako bi lahko Avstralci (ki sicer znajo »ubiti« igro) parirali zdaj že dodobra razigrani Argentini in še manj, kako bi to storili Poljaki proti Franciji, vsega pa tudi sijajni Szczesny ne more obraniti.  
 
Kaj reči o Nemcih? Potem, ko se ena Italija že drugič zapored na SP sploh ni uvrstila, so zdaj Nemci že drugič izpadli v skupini! V bistvu so si krivi sami, morda bi se lahko malo manj ukvarjali s tistimi mavričnimi kapetanskimi trakovi in z zapiranjem ust. Take zadeve pomenijo nepotrebno trošenje energije in slabijo osredotočenost na tisto, kar edino šteje, to pa sta igra in rezultat. Eine KataRstrofe!! V skupini E je bilo v zadnjem kolu res dramatično, ampak po mojem skromnem mnenju je bil scenarij napisan že vnaprej – Španci so imeli možnost izbire in so se pač odločili (kdo se pa ne bi), da se izognejo ne toliko Hrvatom v osmini finala, kot potem Brazilcem v četrtfinalu. Edini x-faktor je bilo presenetljivo vodstvo Kostarike z 2:1 sredi drugega polčasa; zmaga Ticosov bi pomenila izpad Španije. Ampak tako daleč vseeno ni prišlo in Španci so lahko mirno izgubili. Toda take stvari se lahko maščujejo in morda se bo Furija še opekla proti »izbranemu« Maroku, ki je pravzaprav največje pozitivno presenečenje prvenstva, zmagal je v zelo težki skupini, ni dobil gola, dokler to pravzaprav ni bilo več pomembno. Maročanom je »štih« igre vsadil kasneje odslovljeni Vahid Halilhodžić, velik strokovnjak in še večji gospod; ko je bil nekoč trener Dinama in mu je vseprisotni Mamić prišel »pametovat« v garderobo, ga je napodil ven, naslednji dan pa je vrli Zdravko na svoji mizi našel Halilhodžićevo odpoved. Ampak ne glede na vso potentnost Maroka so Španci vendarle favoriti in bil bi kar presenečen, če bi izpadli. Na tem mestu moram znova omeniti VAR – sami presodite, ali je tole avt ali ne, iz te akcije je sledil drugi japonski gol. VAR je risal neke črte, češ, da je del žoge v nekakšni zračni liniji še vedno v igrišču, ampak če tole ni out, potem pa res ne vem, kaj je, pa če se v VAR sobi vsi postavijo na glavo!
Picture
Dramatično je bilo tudi v skupini H, Koreja se je uvrstila naprej po eni taki šolski kontri v sodnikovem podaljšku, ko je zabila zmagoviti gol Portugalcem in s tem spravila v obup Urugvajce, ki so se že videli v osmini finala. Možnosti je imela tudi Gana, proti Urugvaju je potrebovala samo remi, a je pri 0:0 zastreljala penal, nato pa kasirala dva pacerska gola. Korejci bodo imeli zdaj en lep vikend, potem pa gredo na noge Brazilcem, kjer se bo njihova katarska pustolovščina tudi končala!
 
Hrvaška je visela, nevarno visela, bilo je na dlani, da Belgija enostavno ne more zaporedoma odigrati še tretje tako katastrofalno slabe tekme. Martinez je tudi malo premešal postavo in začel brez »nepogrešljivega« Hazarda, ko je v drugem polčasu vstopil Lukaku so Rdeči vragi postali konkretnejši tudi v napadu in na koncu je bilo stani – pani. Vatreni so eno uro kontrolirali tekmo, imeli tudi nekaj lepih situacij, ampak bolj ko je tekma šla h koncu, bolj so viseli. Saj, igralci se podzavestno potegnejo nazaj branit rezultat, ampak glavna hrvaška težava se, vsaj po mojem mnenju, skriva drugje: vsi selektorji naredijo tam okrog 65. minute menjave in med drugim zamenjajo tudi kakega »veznjaka«, Dalić pa adekvatne menjave na tem položaju enostavno nima. Saj morda je vezna linija Brozović – Kovačić – Modrić res med najboljšimi na svetu, ampak vsak še tako dober igralec se utrudi, ti trije pa tudi niso več najmlajši. Dalić ima kot alternativo v bistvu na voljo le Majerja, ampak ta ni na nivoju omenjene trojice, pa tudi nogometna filozofija takih mulcev je povsem drugačna, kot pri teh treh »senatorjih«, ki lahko igrajo skupaj tudi z zavezanimi očmi. To bo tudi glavni hrvaški problem proti ekspresno hitrim Japoncem, potrebno jih bo stisniti že na začetku in jim, za razliko od Nemcev in Špancev, zabiti več kot le en gol, potem bo mir. Ajmo Vatreni!
 
Kot zadnja se je v osmino finala uvrstila Švica in to celo precej lažje, kot s(m)o mnogi domnevali, srbska obramba je enostavno preslaba za ta nivo (nenazadnje je samo Kostarika kasirala več golov kot Srbija). Že takoj v prvem napadu Švice Srbi niso razčistili pred svojim golom in le sreča jih je rešila zgodnjega nasprotnikovega vodstva. Malo kasneje je do tega vodstva vseeno prišlo, potem pa so se Švicarji – zanje precej netipično – malo uspavali in Srbi so jih dvakrat zaskočili s polkontrami. Ampak Švica si je hitro opomogla, desna stran srbske obrambe je puščala kot kak preluknjan čeber in ko so Švicarji v začetku drugega polčasa povedli, je bila zadeva kočana. Znova torej lekcija, ki se je ekipe s teh naših prostorov (izjema sta Hrvaška in pa tista Katančeva Slovenija) nikakor ne morejo naučiti: lahko imaš še tako dobre posameznike a brez čvrste obrambe in discipline v igri ni nič; ne mogu svi biti Sušići! Švica se bo zdaj srečala s Portugalsko, to je zame najbolj nepredvidljiv par osmine finala, če bi se že moral opredeliti, bi se za Švico, morda tudi malo pod vtisom včerajšnje sijajne predstave.
 
V teh tekmah na izpadanje zna priti tudi do izvajanja penalov, tule je nekaj tozadevne statistike:
Enajstmetrovke (ki so doslej 28x odločale o napredovanju in 2x o naslovu prvaka) so sicer loterija, vendar enim »ležijo« bolj kot drugim; tule so izkupički posameznih reprezentanc v »shootoutu«: GER 4-0, ARG 4-1, BRA 3-1, FRA 2-2, ITA 1-3, SPA 1-3, NET 1-2, ENG 1-3, CRO 2-0, IRE 1-1, CRC 1-1, MEX 0-2, ROM 0-2, BEL 1-0, BUL 1-0, POR 1-0, SWE 1-0, KOR 1-0, UKR 1-0, URG 1-0, PAR 1-0, RUS 1-1, YUG 0-1, SUI 0-1, JAP 0-1, GHA 0-1, CHI 0-1, GRE 0-1, DEN 0-1, COL 0-1. Dvakrat sta po enajstmetrovkah medsebojno »obračunali« le FRA in ITA (1-1). Doslej je bilo vseh enajstmetrovk v »shootoutu« 279 na 30 tekmah (od tega 2x v finalu – 1994 in 2006). Strelci so zadeli 196x (70%), zgrešili (obramba, mimo gola, vratnica) pa so 83 strelov. Torej se v povprečju zgrešijo 3 enajstmetrovke od 10-tih, oziroma tri na en »shootout«. Odločitev doslej le 2x ni padla po seriji 5 enajstmetrovk ali manj (GER:FRA 1982 – to je bil sploh prvi »shootout« na SP – in SWE:ROM 1994). Pri enajstmetrovkah imena ne pomenijo kaj dosti; med drugimi so ga polomili Stielike, Socrates, Platini, Stojković, Maradona, Belodedici, Baggio, Baresi, Ševčenko, Lampard, Trezeguet, Sneijder, Eriksen. Med vratarji sta se doslej najbolj izkazala Portugalec Ricardo (POR:ENG 2006) in Hrvat Subašić (CRO:DEN 2018), ki sta obranila kar po 3 enajstmetrovke.
 
In za konec še fotka, ki mi je dala navdih za naslov današnjega bloga, tole je tisti razveljavljen penal s tekme Hrvaška – Belgija. Lepo se vidi, da ima Belgijec spredaj glavo, roko in nogo, ampak VAR se je osredotočil na ramo. Le kaj bo štelo ob naslednji taki marginalni dilemi – kdo ima daljšega?

Picture
Še moja postava skupinskega dela (3-5-2): Szczesny – Hernandez, Gvardiol, Casemiro – Bellingham, Busquets, Musiala, Olmo, Messi – Richarlison, Mbappe
 
http://www.laskodrinker.net/qatar-2022.html

0 Comments

VRNITEV ODPISANIH

11/29/2022

0 Comments

 
Končan je drugi krog skupinskega dela, odigrana je točno polovica vseh tekem letošnjega SP in nekatere stvari se počasi postavljajo na svoje mesto, favorizirani Nemčija in Argentina sta se vrnili med žive. In čeprav imamo le tri 100% uvrščene udeleženke osmine finala, lahko že tudi malo špekuliramo, kdo bo tam igral proti komu.
 
Če gremo lepo po vrsti, v skupini A se je Nizozemska mučila z izvrstno postavljeno ekipo Ekvadorja in bila na koncu več kot zadovoljna s točko, v zadnjem kolu jih čaka sprehod prek Katarja, najslabše reprezentance tega SP. Drugega potnika v izločilne boje bo dal obračun med Ekvadorjem in Senegalom, pri čemer mora slednji zmagati. Če bi se moral odločiti, bi majhno prednost dal Afričanom, ki so fizično močnejša, potentnejša ekipa in tudi v tehničnem smislu za Ekvadorjem prav nič ne zaostajajo. Ta skupina se križa s skupino B, kjer bodo prvo mesto, kljub bledi predstavi proti ZDA, najverjetneje zasedli Angleži; zelo skromni Wales (ki mora zmagati in upati na remi med Iranom in ZDA) jim že po tradiciji ne predstavlja težjega nasprotnika. Za drugo mesto se bosta udarila ZDA in Iran; vsi vemo, da ta dvoboj presega meje športa in da se zna tukaj kar precej iskriti. Američani morajo zmagati in bodo seveda napadli na vso moč, Iranci bodo ob vseh težavah z domačimi oblastniki tukaj še pod dodatnim drobnogledom in seveda tudi pod gromozanskim pritiskom – če jim uspe, bo vse pozabljeno in oproščeno, v obratnem primeru pa ne bi bil rad v njihovi koži. Zame so favoriti Američani, ampak v takih tekmah se nikoli ne ve. Vseeno se nam nakazujeta prva para osmine finala: Nizozemska – ZDA in Anglija – Senegal.
 
Ne morem si kaj, da ne bi omenil naravnost nerazumljive odločitve RTV SLO, da si bomo obe odločilni tekmi (Senegal – Ekvador in ZDA – Iran) lahko ogledali zgolj v posnetku; v živo bodo raje prenašali nizozemsko nabijanje katarske kante in tekmo med Anglijo in Walesom, ki najverjetneje tudi ne bo odločala o ničemer, medtem ko cel svet željno pričakuje obračun med ZDA in Iranom. No ja, ni prvič in zagotovo ne zadnjič, očitno so v športnem uredništvu večni ujetniki načrtovanih shem, seveda je potrebno prenašati vse tekme domačina (pa še zadnja priložnost bo, da si ogledamo Al-tega in Al-onega arabskega žogobrcarja) in seveda tekmo favorizirane Anglije. Že tako ali tako smo omejeni na gledanje SP zgolj in samo na RTV SLO, zdaj pa še to. Ampak OK, bom že našel kak on-line stream, poglejmo še malo v druge skupine.  
 
Francija je zmagovalka skupine D in je že uvrščena v osmino finala, njihova tekma proti Danski je bila (še posebej v drugem polčasu) ena najlepših do zdaj. Zdi se, da se odsotnost Kanteja, Pogbe in Benzemaja Francozom sploh ne pozna, še več, Francozi igrajo lepše in bolj tekoče kot pred štirimi leti. Komplimente si zasluži tudi Danska, ki je po prejetem golu napadla in tudi izenačila, na koncu pa vendarle klonila pred francoskimi naleti; zdaj se bo za mesto pod soncem osmine finala udarila z Avstralijo, ki je bila v dvoboju dveh bledih ekip za tisti en gol boljša od Tunisa. Moram reči, da bi bil zelo presenečen, če Dancem (ki potrebujejo zmago) ne bi uspelo. V skupini C bodo morali Argentinci za prvo mesto premagati prebujene Poljake, ki so proti Arabcem dolgo časa »viseli«, na koncu pa prek Lewandowskega (ki je končno zabil gol) unovčili svoje izkušnje. Gol je zabil tudi Messi in svoje rojake odrešil duševnih muk, Argentina se je namreč dolgo mučila celo z nikoli slabšo Mehiko. Za napredovanje Gaučom sicer najverjetneje zadostuje že remi, ampak res si ne želijo drugega mesta in ponovitve osmine finala s prejšnjega SP proti Franciji. V igri so tudi še Arabci in Mehičani, posebej prvi bi si z zmago zagotovili napredovanje, ampak nekako ne verjamem, da lahko po Argentincih presenetijo še Mehičane. Naslednja dva para osmine finala bi torej lahko bila Francija – Poljska in Argentina – Danska.
 
Brazilci so se v osmino finala uvrstili tudi brez Neymarja, na koncu so vendarle strli odpor Švice, ki je dobršen del tekme impresionirala s čvrstim blokom – tega bo še kako potrebovala v zadnji, odločilni tekmi proti Srbiji. Švicarjem (ali karkoli že so) zadostuje že remi, predvsem zato, ker je Srbija proti Kamerunu nerazumljivo izpustila priložnost ne le za zmago, ampak da izdatno napolni nasprotnikovo mrežo. Orlovi imajo precej porozno obrambno linijo, prav zaradi tega bi majhno prednost dal Švici. Bo pa to ponovitev dvoboja s prejšnjega SP, ko smo poleg nogometnih videli še kake drugačne »vložke«. Brazilci bodo v zadnji tekmi z lahkoto opravili s Kamerunom in bodo torej v tej skupini prvi ter se v osmini finala bodo pomerili z drugouvrščenim iz skupine  H; zaenkrat kaže, da bo to Gana, ki je v dramatični tekmi premagala Korejo. Portugalska (tudi teoretično že uvrščena naprej) je v bistvu z lahkoto opravila z Urugvajem, ki deluje mlačno, glavni nosilci igre so – podobno kot pri Belgiji – stari in iztrošeni. V zadnji tekmi med Portugalsko in Gano pravzaprav obojim ustreza remi, Ronaldo & co. ga zagotovo ne bodo polomili, ker bi to pomenilo obračun z Brazilijo. Ob portugalski zmagi nad Gano bi se možnost uvrstitve v osmino finala odprla zmagovalcu tekme Urugvaj – Koreja. Ampak recimo, da bosta para osmine finala iz teh dveh skupin Brazilija – Gana in Portugalska – Švica.
 
Skupina E je doslej postregla z dvema velikima presenečenjema in tudi z najlepšo tekmo doslej, tisto med Španijo in Nemčijo. Španci s prepoznavno igro kratkih podaj in bliskovito tranzicijo, Nemci so temu dostojno parirali z neverjetnim visokim presingom in bili nagrajeni z izenačenjem. Španci so se po vodstvu malo potegnili nazaj, Luis Enrique je z menjavami tekmo želel malce prehitro želel zapreti, ampak proti Nemcem je potrebno igrati ves čas na 100%, Musiali & co. ne smeš dati niti najmanjšega prostora. In če je bila tekma med Nemci in Španci najlepša doslej, je bila tista med Japonci in Kostariko najslabša, težko gledljivo mučenje žoge, jalovi poskusi Japoncev in na koncu je Kostarika zabila iz edinega strela, ki ga je v dveh tekmah sprožila proti golu nasprotnikov. Strelcu tega gola lahko na sedežu DFB-ja v Berlinu mirne duše postavijo spomenik; če bi Japonci obdržali vsaj neodločeno, bi jim proti Špancem (ki so zaradi izjemne gol razlike pravzaprav nedotakljivi) zadostoval že en tak prijateljski remi, tako pa morajo v bistvu zmagati. Seveda morajo zmagati tudi Nemci, menda se jim ja ne bo ponovila korejska zgodba iz Rusije.
 
Končajmo ta pregled s skupino F, kjer je povsem neprepoznavna Belgija zasluženo izgubila z Marokom, proti Kanadi je rdeče vrage reševal Courtois, proti Maroku je povsem odpovedal še on. In potem, ko so Belgijce Maročani »razbili« na tekmi, so jim za nameček razbili še pol Bruslja, tule si lahko ogledate ta najnovejši dosežek multi-kulti integracije. Je pa Maroko zdaj v zelo ugodnem položaju, proti Kanadi mu za napredovanje zadostuje že remi, Belgija pa bo morala premagati Hrvaško, dvoboj drugo- in tretjeuvrščene ekipe prejšnjega SP bo eno izmed njiju poslal domov! Hrvati so končno zaigrali tako kot znajo in »razkrinkali« kanadski blef. Igra Kanade me spominja na sošolca, ki bi moral na tabli izpeljati neko fizikalno enačbo – odločno je vstal iz klopi, suvereno odkorakal proti tabli, vanjo zapičil kredo in potem … konec! Tako je tudi Kanada proti Hrvaški tekmo suvereno začela, saj, Davies je res klasa, ampak vse ostalo je pa pod nivojem, pri vseh štirih golih so kanadski beki »popili« tunel, žogo med nogami. Ampak Hrvati si še ne morejo oddahniti, poraz z Belgijo jih najverjetneje pošlje naravnost domov, zato bodo morali na tej odločilni tekmi biti pri stvari, nasprotnika morajo napasti in ga »ubiti« še preden bi tekma prišla v kako dramatično končnico. Ajmo, Vatreni!
 
Še zadnja dva potencialna para osmine finala: Španija – Maroko in Hrvaška – Nemčija.

0 Comments

DEBAKLI, SENZACIJE IN NULANULE

11/25/2022

0 Comments

 
Končan je prvi krog po skupinah, vse reprezentance so odigrale svojo prvo tekmo in imeli smo kaj videti. Če začnemo z debakli, prvi ga je doživel (rezultatsko niti ne, po igri pa vsekakor) katastrofalno slabi Katar, pravzaprav se ne spomnim tako slabe in naivne predstave kakega gostitelja SP. FIFA gre gostiteljem na roko kjerkoli lahko, takoj pri prvem ekvadorskem golu so v VAR sobi uspeli pričarati nekakšno aktivacijo pasivnega ofsajda, ampak nato so očitno tudi tam spoznali, da Katarcem ni pomoči. S samo dvema zadetkoma v mreži so jo še dobro odnesli, proti Senegalu in Nizozemski bodo batine verjetno še hujše. Ekvadorcem se kaj lahko zgodi, da bodo še kako obžalovali ležernost in prehitro zadovoljstvo z rezultatom, v tej skupini se nekako nakazujejo tri zmage Nizozemske in odločilna tekma za napredovanje med Senegalom in Ekvadorjem v zadnjem kolu, komur bo tam zadostoval remi, bo v veliki prednosti. Kot naslednji je na mino naletel Iran, gre pa njegove igralce pohvaliti za molčeči protest proti klerofašističnemu režimu svoje domovine. Iranska TV je takoj prekinila prenos in ga nadaljevala šele ob začetku igre. Sicer se tudi Angleži pri petju himne niso ravno izkazali (dva ali trije so še peli God Save The Queen), ampak ko je bilo vokalnih ekshibicij enkrat konec, so Angleži Irance razstavili na prafaktorje. Southgate je na zadnjih dveh velikih tekmovanjih (SP 2018 in EURO 2021) igral 3-5-2, zdaj se je vrnil k tradicionalnemu angleškemu modelu s štirimi v zadnji vrsti. Očitno je ocenil, da je angleška sredina s sijajnim 19-letnim Bellinghamom na čelu dovolj močna in ne potrebuje dodatnih moči. Sledila je francoska demontaža Avstralcev; tempo, ki ga narekujeta ekspresna krila Mbappe in Dembele je enostavno premočan še za kakšno boljšo ekipo od kengurujev. Franciji je uspelo prekiniti eno kar neugodno tradicijo – postala je prvi prvak po letu 2006, ki je ob obrambi naslova dobil prvo tekmo; kar štirje od zadnjih petih branilcev naslova so na naslednjem SP izpadli že v skupini! Največjo porcijo je fasala Kostarika, Španci so se do mile volje sprehajali po njihovem kazenskem prostoru in jim polnili mrežo, kakor se jim je ravno zahotelo. Težko je zdaj ocenjevati, ali je Španija res tako dobra ali Kostarika tako zanič, ampak ta predstava Furije je delovala naravnost zastrašujoče. Tudi Srbiji je le malo manjkalo, da ni hudo nastradala. Brazilci so začeli počasi, potem pa vedno bolj mleli srbsko obrambo, ki je vzdržala eno uro, nato pa se je počasi, a zanesljivo, pričel razpad sistema, s samo dvema prejetima zadetkoma so jo Orlovi še dobro odnesli. Zdi se, da imajo Brazilci po dolgem času znova ekipo in igro s katero lahko gredo do konca; niso več odvisni zgolj od navdiha Neymarja in tudi kemija v ekipi deluje taka prava, prav po brazilsko razigrana. Samba se je pričela!
 
No, zdaj pa k senzacijama, obe sta naravnost kataklizmičnih razsežnosti in bosta zagotovo zasedli mesto na FIFINEM seznamu največjih senzacij vseh SP, katerega si lahko ogledate na tejle povezavi. Prva se je opekla Argentina, čeprav spočetka ni nič kazalo na to. Gauči so v 10. minuti povedli in zadevo rutinirano obvladovali, dokler se jim ni na začetku 2. polčasa »zgodil« mrk v obliki dveh hitrih golov Saudske Arabije, potem pa žoga enostavno ni več hotela v arabski gol. A kljub tej »nezgodi« se zdi, da je Argentina močna, žoga jim lepo teče in prav lahko se zgodi, da bodo ponovili SP 1990, ko so po uvodnem porazu s Kamerunom prišli vse do finala. Precej slabše kaže Nemcem, ki so v doslej najlepši tekmi prvenstva – paradoksalno –  demonstrirali naravnost sijajno napadalno kombinatoriko. Predvsem njihov multi-kulti tercet Musiala, Gundogan in Gnabry deluje, kot da je z drugega planeta, toda nogomet je včasih lahko zelo kruta igra, lahko si še tako boljši od nasprotnika, a tekmo vseeno izgubiš. Japonska tranzicija je bliskovita in ko so samuraji pričeli igrati z malo več rizika, je nemška obramba postajala vedno bolj podobna švicarskemu siru. Ubogi Rudiger se je večkrat znašel sam na prepihu, Schlotterbeck in Suele pa sta delovala, kot da sta vikend fuzbalerja iz kake regionalne bavarske lige (gremo mal brcat, potem pa na pir). Kljub temu bi Nemci zlahka zmagali, če bi le znali izkoristiti katero od številnih priigranih priložnosti. So pa Japonci zdaj postali ekipa z drugo najmanjšo posestjo žoge na dobljeni tekmi, v posesti so jo imeli zgolj 26,2% igralnega časa. Na prvem mestu ostaja Koreja, ki je na prejšnjem SP dobila tekmo, v kateri je imela posest žoge samo 26,0%. No, in kaj mislite proti komu jin je to uspelo? Ja, uganili ste, proti Nemcem! Nemščina ima eno tako zanimivo lastnost, da lahko besede kot kake lego kocke po mili volji »zidaš« v skovanke in na misel mi je prišla tale: Fernostfluch (prekletstvo Daljnega vzhoda). Nemci so zdaj v hudih težavah: če namreč v naslednjem kolu Japonska premaga Kostariko (in sodeč po predstavi slednje v prvem kolu v to ne gre dvomiti), mora Elf premagati Španijo, sicer lahko že v nedeljo spakira kovčke.
 
Na prejšnjem SP se je samo ena tekma (med Francijo in Dansko v skupini) končala brez zadetkov, tukaj pa smo že v prvem kolu skupinskega videli kar štiri nulanule. Še najbolj gledljiva je bila tista med Poljsko in Mehiko. Mehičani po tradiciji razigrani, Poljaki pa so ena taka fizična, rovokopaška ekipa, ki zasleduje samo eno in edino idejo: kako spraviti žogo do Lewandowskega. Enkrat jim je to tudi uspelo in sodnik je – po mojem mnenju prestrogo – s pomočjo VAR ocenil, da gre za penal. A vrli Robert je stvar zapacal, podcenil je Ochoo, ki je znan kot pravi specialist za obrambo penalov. Ostale tri nulanule so bile bolj kot ne uspavanke, favoriti (Danska, Hrvaška in Urugvaj) so bili sicer za odtenek boljši od svojih nasprotnikov, a vse skupaj ni bilo dovolj za kaj več kot točko. Posebej sem razočaran nad plašnim pristopom Vatrenih, vse skupaj budi neugodne spomine (o tem bom pisal v enem od prihodnjih blogov) na davno SP 1982, ko je takratni jugoselektor, legendarni Miljan Miljanić, podobno prestrašeno pristopil k uvodni tekmi Jugoslavije s Severno Irsko. Takrat se ni dobro končalo, tokrat pa Hrvati za napredovanje pravzaprav morajo premagati Kanado, kar sodeč po videnem niti slučajno ne bo enostavno. Kanada je čvrsta in fizično sijajno pripravljena ekipa, ki neprestano juriša in igra zelo visok presing na nasprotnikovi polovici; proti neprepoznavni Belgiji jih je enostavno zapustila sreča, razen tega so bili okradeni za vsaj še en penal. Ampak morda se hrvaška priložnost skriva ravno v omenjenem kanadskem načinu igre: zadaj namreč puščajo ogromno praznega prostora v katerega lahko vteka kak hitronogi napadalec tipa Oršić. Ajmo, Vatreni!

http://www.laskodrinker.net/qatar-2022.html

0 Comments

KDO BO KOGA

11/18/2022

0 Comments

 
Danes bomo malo pogledali sestave skupin in skušali ugotoviti (ali bolje rečeno ugibati), kateri dve reprezentanci bi lahko iz posamezne skupine napredovali v osmino finala.
 
Skupina A: NET, ECU, QAT, SEN
Zagotovo je Nizozemska prvi favorit skupine, za drugo mesto in napredovanje pa se bodo verjetno kar enakopravno borili preostali trije. Načeloma Katar ne bi smel imeti možnosti, ampak domač teren (in morda še naklonjenost sodnikov, FIFI je seveda v interesu, da se domačin uvrsti naprej, kar spomnite se Koreje na SP 2002, ki so jo sodniki »porinili« vse do polfinala in to celo na račun Italije in Španije) bodo naredili svoje. Začuda imajo Katarci v svojih vrstah samo enega naturaliziranega igralca, Portugalca Pedra Miguela, ki je v Katarju bolj znan po vzdevku Ro-Ro. Sam bi sicer stavil na napredovanje Senegala, ki je zame najkvalitetnejša afriška reprezentanca z izredno hitro tranzicijo; težava je v tem, da se je napadalec Liverpoola Sadio Mane pred kratkim poškodoval in na SP najverjetneje ne bo igral. Ekvador je ena taka nepredvidljiva reprezentanca, nikoli ne veš, kaj bodo ušpičili in uvodna tekma prvenstva med njimi in Katarjem bo že podala kar nekaj odgovorov.
 
Skupina B: ENG, USA, WAL, IRA
V tej skupini so štiri ekipe, ki v bistvu gojijo podoben slog igre, pri čemer so Angleži bolj ofenzivno naravnani, preostali trije pa bolj defenzivno. Angleži so (bogve zakaj) čvrsto prepričani, da jim vsake toliko časa pripada naslov svetovnih prvakov in da je od slavnega 1966 minilo že odločno preveč časa. Lani so bili pred domačo publiko blizu vsaj evropskemu naslovu, odigrali so zelo solidno prvenstvo, a jih je na koncu (kot že tolikokrat) pokopalo katastrofalno izvajanje enajstmetrovk. Vseeno so po mojem mnenju prvi favoriti skupine in se bodo zanesljivo uvrstili naprej, na drugo mesto pa bi uvrstil ZDA, ki so doslej na SP še vedno zapustile dober vtis. Bo pa tekma ZDA : Iran ena od dveh tekem v skupinskem delu s političnim nabojem, mislim, da mi v podrobnosti ni potrebno zahajati. Wales = Gareth Bale, njihov preboj iz skupine je sicer možen, ni pa posebej verjeten.
 
Skupina C: ARG, MEX, POL, SAR
Messi in Di Maria bosta (tokrat pa res zadnjič) Argentino znova skušala popeljati do naslova svetovnih prvakov, zato ne vidim variante, po kateri se Gauči ne bi uvrstili naprej. Mehika se je na zadnjih sedmih SP vselej uvrstila v osmino finala a tam tudi vselej izpadla. Poljska zgodba pa je ravno obratna; po zgledno oddelanih kvalifikacijah potem na SP po navadi odpovedo na celi črti, zato bi tukaj vendarle dal prednost Mehičanom. Arabci so bili topovska hrana že v Rusiji in niti malo ne dvomim, da bo tudi tokrat tako, kljub verjetno zelo bučni podpori s tribun.
 
Skupina D: FRA, DEN, AUS, TUN
Ta skupina je pravzaprav »kopija« s prejšnjega SP v Rusiji, s to razliko, da je bil takrat v njej Peru namesto Tunizije. Francija in Danska bi se morali, tako, kot pred štirimi leti, tudi tokrat gladko uvrstiti naprej, vse drugo bi bila prava mala senzacija, pravzaprav se mi v tej skupini napoved zdi še najlažja.
 
Skupina E: GER, SPA, JAP, CRC
Tudi tu je, vsaj na papirju, vse jasno, Nemci in Španci si ne bi smeli privoščiti spodrsljaja. Toda pozor: Kostarika je na SP 2014 napredovala iz na papirju še močnejše skupine in takrat zasedla prvo mesto pred Urugvajem, Italijo in Anglijo, Japonska pa se je pred štirimi leti prebila iz skupine in potem imela Belgijo v osmini finala že tako rekoč na kolenih. Obratno so Španci 2014 po porazu  Čilom neslavno izpadli (in to kot branilci naslova), o nemški polomiji v Rusiji proti Koreji pa itak ne gre zgubljati besed. Ampak vseeno si je težko predstavljati, da se katera od obeh velesil ne bi uvrstila naprej.
 
Skupina F: BEL, CRO, MAR, CAN
Tukaj imamo spet dva nesporna favorita, drugo in tretjeuvrščeno reprezentanco z zadnjega SP, Hrvaška je morda celo močnejša, kot pred štirimi leti, ampak manjka ji en tak pravi »špic«, kot je bil to Mario Mandžukić. Belgijci so že malo v letih in tudi glavni ideolog Hazard ima pri Realu (za razliko od hrvaškega kolege Modrića) bolj skromno minutažo, a še vedno so dovolj prodorni, da so zame celo prvi favoriti skupine. Maroko je zelo zanimiva ekipa, na prejšnjem SP so se z neučinkovitostjo premagovali kar sami, čeprav so igrali zelo dopadljivo. »Trojanski konj« te skupine je Kanada, zmagovalka CONCACAF kvalifikacij, kjer je bila pred Mehiko in ZDA. Zagotovo gre za čvrsto, tekaško ekipo, glavni igralci pa igrajo v renomiranih klubih, kot npr. hitronogi Davies pri Bayernu.  Pa vendarle, naprej gresta Belgija in Hrvaška.
 
Skupina G: BRA, SUI, SRB, CMR
Tako kot v skupini D so se tudi tu znašle tri reprezentance, ki so bile v isti skupini že pred štirimi leti v Rusiji, zadevo »kvari« le Kamerun, ki je tokrat zamenjal Kostariko. 2018 so napredovali Brazilci in Švicarji; Carioce bodo nedvomno napredovale tudi tokrat, boj za drugo mesto pa je povsem odprt. Srbija je ena taka zelo potentna ekipa z izvrstno srednjo in napadalno linijo, slabši del je obramba. To bodo skušali, tako kot pred štirimi leti, znova izkoristiti Švicarji (ali karkoli že so) in tekma med njimi in Srbijo bo druga taka »politična« tekma, čeprav pri Švici ne igra več toliko Albancev, kot nekoč. Kamerun je zelo atletska ekipa, če bodo vsilili svoj način igre, se lahko v boj za drugo mesto vmešajo tudi oni.
 
Skupina H: POR, URG, GAN, KOR
Spet imamo dva papirnata favorita, posebej Urugvaj je taka tipična turnirska ekipa, ki se po navadi dviguje iz tekme v tekmo. Portugalci so manj prepričljivi, lekcijo so v kvalifikacijah dobili od Srbije in so se morali na SP potem prebijati skozi dva kroga dodatnih kvalifikacij. Čeprav je Ronaldo še vedno nesporna »klasa«, pa se večkrat zdi, da Portugalska nekako lažje igra brez njega.  Gana je suvereno oddelala afriške kvalifikacije, kadar se »Črnim zvezdam« zadeve poklopijo, lahko našolajo vsakogar, ko so bili zadnjič na SP (2014) so hudo namučili kasnejše prvake Nemce, potem pa so – po stari navadi – izgubili s slabšim tekmecem (Avstralija). Nemce so pred štirimi leti premagali tudi Korejci, ki pa vendarle nimajo potenciala za preboj v osmino finala.
0 Comments

FIFINA KATARZA

11/8/2022

0 Comments

 
Funkcionarji krovne svetovne nogometne organizacije so zvečine prizadevni ljudje, ki se zavedajo, da se nogomet igra zaradi navijačev in ne zaradi njih samih, zato se v glavnem trudijo nogometno igro narediti še bolj zanimivo in atraktivno. Vendar pa obstaja izjema, pri kateri gledajo zgolj na svoj interes – ta izjema je količina denarja, ki jim kapne v žep. Kako si sicer drugače razložiti, da so šli organizacijo letošnjega SP dodeliti nogometno eksotičnemu Katarju, ki (razen petrodolarjev) nogometu in športu nasploh ne more ponuditi ničesar. Pogled na spodnjo tabelo je dovolj zgovoren, bogati katarski šejki bodo za organizacijo letošnjega SP zapravili več, kot organizatorji vseh dosedanjih SP skupaj in samo ugibamo lahko, koliko od tega denarja je pristalo v žepih Fifinih velmož. Več o tem pa TUKAJ.

STROŠKI ORGANIZACIJE IN GRADNJE OBJEKTOV ZADNJIH OSMIH SP V NOGOMETU (V MILIJARDAH EUR):

1994 ZDA: 0,5
1998 FRANCIJA: 2,3
2002 JAPONSKA / KOREJA: 7,0
2006 NEMČIJA: 4,3
2010 JUŽNA AFRIKA 3,6
2014 BRAZILIJA 15,0
2018 RUSIJA: 11,6
2022 KATAR: 200,0

FIFA je sicer deklarirana zagovornica vseh mogočih enakopravnosti, a tokrat je niso zanimale smrti delavcev na gradbiščih štadionov, niti diskriminacija istospolnih, niti dejstvo, da ženske v Katarju ne smejo voziti avtomobilov (bojda naj bi jih prijemanje prestavne ročice spolno vzburjalo!?). Ampak večine navijačev, ki se bodo podali na SP, vse našteto niti pretirano ne zanima, precej bolj jih moti odnos, ki ga v tem delu sveta gojijo do alkohola. Fuzbal in pir gresta enostavno skupaj, tako je pač vedno bilo in vedno bo, pa če kakšna zagrizena promotorka zdravega načina življenja zaradi zapisanega kar pade v nezavest. In tudi tisti, ki bomo tekme gledali doma, bomo zaradi nenavadnega termina prikrajšani za tradicionalno spremljanje tekem na vrtovih gostinskih lokalov! Sicer pa si lahko več o "režimu obnašanja" v Katarju preberete TUKAJ.
 
Ampak, da vas že v uvodnem blogu ne bi preveč moril s svojimi občutki in razmišljanji, vam tule ponujam nekaj zanimiv dejstev o nogometnih SP, ki lahko pomenijo veliko ali pa nič:
 
Naslov svetovnega prvaka je težko osvojiti, še težje pa ga je obraniti; to je doslej uspelo le Italiji (1934, 1938) in Braziliji (1958, 1962), kar šestkrat (vključno z zadnjimi tremi SP!) pa je branilec naslova izpadel že kar v skupinskem delu: Italija 1950, Brazilija 1966, Francija 2002 (brez doseženega gola!), Italija 2010, Španija 2014 in Nemčija 2018. Naslov je bil do sedaj samo trikrat osvojen s 100% izkupičkom (same zmage po rednem delu tekme): Urugvaj 1930, Brazilija 1970 in 2002, kar štirikrat (Nemčija 1954 in 1974, Argentina 1978, Španija 2010) pa je kasnejši prvak kakšno tekmo v predtekmovanju izgubil. Med vsemi prvaki so najmanj golov na prvenstvu (po 2) prejeli Francija 1998, Italija 2006 (en avtogol in ena enajstmetrovka!) in Španija 2010, največ (14) pa Nemčija 1954, ki pa jih je takrat med prvaki tudi največ dosegla (25). Najmanj golov (samo 8) je za naslov zadostovalo Španiji 2010.
 
Domačin prvenstva je doslej šestkrat postal svetovni prvak (Urugvaj 1930, Italija 1934, Anglija 1966, Nemčija 1974, Argentina 1978 in Francija 1998), razen 2010 (Južna Afrika) še nikoli ni izpadel v skupini, na petih od zadnjih šestih SP pa se je vedno uvrstil vsaj v četrtfinale.
 
»Velika četverica« (Brazilija, Nemčija, Italija, Argentina) je dominantna, samo na zadnjem SP 2018 nobena izmed njih ni bila med prvimi štirimi, samo dvakrat – 2010 (Španija-Nizozemska) in 2018 (Francija-Hrvaška) pa se nobena izmed njih ni uvrstila v veliki finale.
 
»Malo četverico« tvorijo preostali štirje svetovni prvaki (Urugvaj, Anglija, Francija, Španija), katerim vsekakor velja pridružiti še trikrat poraženo (1974, 1978, 2010) finalistko Nizozemsko.
 
V veliki finale se je doslej uvrstilo 13 reprezentanc, a v zadnjih 50 letih je to uspelo le osmim: Brazilija, Nemčija, Italija, Argentina, Nizozemska, Francija, Španija in Hrvaška.
 
V predtekmovanju po skupinah je brez izgubljene tekme težko izpasti, ni pa nemogoče; to se je doslej zgodilo štirikrat (Škotska 1974, Kamerun 1982, Belgija 1998 in Nova Zelandija 2010); obratno je napredovanje iz skupine brez ene same zmage uspelo šestkrat: Italija 1982 (ki je nato postala svetovni prvak), Bolgarija in Urugvaj 1986, Irska in Nizozemska 1990 ter Čile 1998; odkar so 2010 uvedli 3 točke za zmago, to ni uspelo še nikomur. Samo enkrat (Alžirija 1982) pa niti dve zmagi v skupini nista zadostovali za uvrstitev naprej; obratno je teoretično moč napredovati tudi z dvema porazoma, a to se doslej še ni zgodilo.
 
Goli sicer štejejo, a le, če jih dosežeš na »pravih« tekmah: Madžarska (1982) jih je v skupini zabila kar 12, a vseeno izpadla; Italija (1970) in Poljska (1986) pa sta napredovali s samo po enim doseženim golom. Obratno se je Nemčija (1954) uvrstila naprej s kar 11 prejetimi goli (in postala svetovni prvak), Škotska (1974), Kamerun (1982), Norveška (1994) in Švica (2010) pa so izpadli, čeprav so dobili le po enega. Pravi »podvig« pa je uspel Švici 2006, ko na vseh 4 odigranih tekmah sploh ni prejela gola, a vseeno izpadla v osmini finala po enajstmetrovkah. Obratno je Irska 1990 prišla do četrtfinala brez ene same zmage po rednem delu tekme. Zanimiv je tudi primer Brazilije 1978, ki ni izgubila niti ene izmed vseh sedmih možnih tekem, a je po argentinski šestici Peruju ostala brez finala in osvojila »samo« 3. mesto, podobno se je godilo tudi Italiji 1990, ki jih je od sedmih dobila šest, a izgubila polfinale po enajstmetrovkah. Svojevrsten fenomen je tudi Mehika, ki se je na zadnjih sedmih SP (1994-2018) vedno prebila iz skupine, a vselej izpadla že takoj v osmini finala.
 
Ekipe, ki niso ne iz Evrope (UEFA) in ne iz Južne Amerike (COMNEBOL), se doslej še niso uvrstile v veliki finale, v polfinale sta se uvrstili le ZDA 1930 in Koreja 2002 (doma). Afričanom so uspele tri uvrstitve v četrtfinale (Kamerun 1990, Senegal 2002 in Gana 2006), za Oceanijo pa se je še najbolje se je odrezala Avstralija z osmino finala 2006.
 
»Uvoženi« selektorji so na SP vodili mnoge reprezentance, a naslova svetovnega prvaka še niso osvojili, v veliki finale pa sta se doslej uspela uvrstiti le dva: Anglež George Raynor (Švedska 1958) in Avstrijec Ernst Happel (Nizozemska 1978).
 
Med uspešnejše udeleženke SP spada tudi bivša Jugoslavija, ki se je do svojega razpada 1991 uspela osemkrat (1930, 1950, 1954, 1958, 1962, 1974, 1982 in 1990) uvrstiti na SP. Dvakrat (1930, 1962) je bila v polfinalu in še štirikrat (1954, 1958, 1974, 1990) med prvimi osmimi, 1987 pa je osvojila naslov mladinskega svetovnega prvaka, kar je kasneje uspelo tudi Srbiji (2015). Če tem dosežkom dodamo še 2. in 3. mesto Hrvaške 2018 in 1998, je jasno, da se je na teh prostorih vedno igral dober nogomet, kar ne nazadnje potrjuje tudi dejstvo, da so se po razpadu skupne države že kar štiri reprezentance (Hrvaška 1998, 2002, 2006, 2014, 2018, 2022; Srbija 1998, 2006, 2010, 2018, 2022; Slovenija 2002, 2010 ter Bosna 2014) uspele uvrstiti na sklepni del.
 
Jugoslavija si z Madžarsko deli rekord za zmago z najvišjo razliko (1974 Zaire – 9:0), na tej tekmi pa se je med strelce vpisalo 7 igralcev, kar je rekord SP. Luka Modrić je bil 2018 proglašen za najboljšega igralca SP, dva Hrvata (Dražan Jerković 1962 in Davor Šuker 1998) pa sta bila tudi najboljša strelca SP. Poleg navedenih je bilo po raznih anketah še 8 (skupaj torej 11) igralcev uvrščenih v idealne postave SP, in sicer: vratar Milovan Jakšić in Milutin Ivković (1930), Bernard Vukas (1954), Dragoslav Šekularac (1962), Branko Oblak (1974), Dragan Stojković (1990), Robert Jarni (1998) in Šime Vrsaljko (2018). Robert Prosinečki je bil proglašen za najboljšega mladega igralca na SP 1990, skupaj s Stojkovićem pa sta na SP zadela tako za skupno (1990), kot tudi vsak za svojo državo (1998). 26 selektorjev z območja bivše države je na SP vodilo 17 različnih reprezentanc, največji uspeh je z drugim mestom dosegel Zlatko Dalić (Hrvaška 2018), poleg njega pa so se v polfinale uvrstili še Miroslav »Čiro« Blažević (Hrvaška 1998), Boško Simonović (Jugoslavija 1930) ter tandem Ljubomir Lovrić/Prvoslav Mihajlović (Jugoslavija 1962), med jugoselektorji pa izstopa tudi Srb Bora Milutinović, edini trener, ki je na petih zaporednih SP vodil kar pet različnih ekip (Mehika 1986, Kostarika 1990, ZDA 1994, Nigerija 1998 in Kitajska 2002), kar je tako rekoč neponovljiv dosežek. Neponovljivi so tudi 3 rumeni kartoni, ki jih je vsled sodniške malomarnosti kot edini v zgodovini SP na eni tekmi (Hrvaška-Avstralija 2006) prejel Hrvat Josip Šimunić, njegov rojak Mario Mandžukić pa je »strelec« doslej edinega avtogola v finalu SP (2018). Hrvaški vratar Danijel Subašić je na SP 2018 v shootoutu proti Danski obranil kar 3 enajstmetrovke, kar je uspelo le še Portugalcu Ricardu (Portugalska-Anglija 2006).
 
Slovenija se je na SP doslej uvrstila dvakrat – 2002 in 2010 ter obakrat izpadla v skupini, za reprezentanco bivše skupne države pa je poleg že omenjenega Oblaka (1974) zaigral še Srečko Katanec (1990). Katanec (2002) in Matjaž Kek (2010) sta slovensko reprezentanco vodila na SP kot selektorja, v trenerskem štabu Jugoslavije 1974 pa je bil tudi Ivan Toplak.
0 Comments
    Picture
    Picture
    blog counter
Powered by Create your own unique website with customizable templates.