KUKIBLOG
  • KUKIBLOG
  • QATAR 2022
  • STARI BLOGI
    • EUROBASKET 2013
    • BRASIL 2014
    • RIO 2016
    • PJONG, PA ŠE MALO ČANGA
    • RUSIJA 2018
    • TOKIO 2021
    • PEKING 2022
  • ŠPORT
  • DOMOV

TAKO BLIZU

8/9/2021

0 Comments

 
Če bi olimpijska tedna obrnili in bi se naše kolajne zgodile v drugem tednu, bi bili zdaj vsi polni navdušenja, tako pa ostaja malce grenak priokus, saj smo po sanjskem prvem tednu in 4 medaljah v drugem dobili »le« še eno zlato izjemne in neprekosljive Janje Garnbret. Je že tako, da »zadnji štihi« največ štejejo! V anale in arhive bo šlo dejstvo, da so bile te olimpijske igre za nas doslej najuspešnejše, osvojili smo pet kolajn (tako kot v Pekingu 2008) in prvič se v naši zbirki svetijo kar trije naslovi olimpijskih prvakov, kar se doslej ni zgodilo še nikoli, ne na poletnih ne na zimskih igrah. Če bi lahko čas zavrtel nazaj, bi ga na prejšnjo soboto, ko je Kristijan Čeh v svojem prvem finalnem metu za malenkost prestopil; tisti met je znašal okrog 67.50, kar bi zadostovalo za srebrno medaljo. Ampak časa seveda ni mogoče zavrteti nazaj, je kar pač je.

Enako velja za košarkarje, od finala in kolajne jih je ločila tista nesrečna banana Batuma Prepeliču v zadnjem napadu. V tekmi za tretje mesto so žal pokvarili sicer izjemen vtis, kljub vsem bodrilnim izjavam se je bilo po takšnem polfinalnem šoku težko pobrati in v tekmah za tretje mesto po navadi krajšo potegne tisti, ki je bil bližje finalu. Seveda ne bi bilo pošteno, če ne bi ob vseh takšnih in drugačnih težavah naših dali tudi priznanje Avstralcem in genialnemu Millsu, to človek redko vidi in takega mojstra je privilegij gledati. Med samo tekmo seveda ne, ampak ko se glave ohladijo in mine nekaj časa, se zaveš, da si gledal nekaj izjemnega.

Za tolažbo smo lahko dan poprej uživali v fenomenalni predstavi naše Spyderwoman, ki je zmogla preseči breme olimpijskega nastopa in deklasirati konkurenco v najpomembnejši tekmi njenega življenja. Tako pač je, vsi vedo, da si najboljši in ti veš, da si najboljši, toda to je treba dokazati na tekmi, ki je enkrat na štiri leta in kjer je ena sama drobna napaka lahko usodna. Janja je solidno odplezala hitrostni del, na balvanih je pometla s konkurenco, potem pa je prišel tisti najtežji del, kjer ni več popravka in druge priložnosti. Priznam, da sem bil ob gledanju njenega plezanja živčen, toda znala je ohraniti mirno kri in suvereno splezati najvišje od vseh. Oba s trenerjem sta po tekmi dejala, da je bil pritisk ogromen, da se pravzaprav niti nista zavedala, kaj pomeni nastop na OI. Lahko si še tako govoriš, da je to pač tekma, kot vsaka druga, a ko stojiš na štartu, začnejo v želodcu frčati metuljčki. V manj odmevnih športih, kakršno je športno plezanje, pač za širšo javnost nekaj šteje le olimpijska kolajna, v njenem primeru pa le zlata. Zdaj je na vrhu, osvojila je vse, kar je možno osvojiti, upajmo, da bo našla motiv in ambicijo za še en naskok na Olimp čez 3 leta v Parizu. Pravzaprav naj bi bilo tam zanjo vse skupaj še lažje, saj bosta v kombinacijo šteli le njeni boljši disciplini, hitrostno plezanje pa bo samostojen šport.

Dolgo je kazalo, da bodo Kitajci prvič po domačih OI 2008 dosegli več zlatih medalj kot ZDA, ampak na koncu je slednjim vendarle uspelo zbrati 39 zlatih nasproti kitajskim 38. Ti dve državi sta tudi absolutno dominantni po številu vseh osvojenih medalj, ZDA so jih osvojile 113, Kitajska pa 88. V »drugo ligo« spadajo tri države, ki so osvojile 50 kolajn ali več, to so Rusija (71), Velika Britanija (65) in domačin Japonska (56). Sledi še 5 držav z osvojenimi 30 ali več medaljami: Avstralija (46), Italija (40), Nemčija (37), Nizozemska (36) in Francija (33). Ta slednja je imela izjemen izkupiček v (vsaj nam) najbolj zanimivih ekipnih športih, košarki, rokometu in odbojki. Od šestih možnih so Francozi in Francozinje v teh športih vzeli kar 5 medalj, od tega 3 zlate!

Medalje je osvojilo 94 od 206 nastopajočih držav, od tega jih ima 65 vsaj eno zlato. Slovenijo najdemo na 31. mestu, naš izkupiček (3-1-1) je zelo podoben hrvaškemu (3-2-3), srbskemu (3-1-5), avstrijskemu (1-1-5) in bolgarskemu (3-2-2); na lestvici so za nami Grčija (2-1-1), Belorusija (1-3-3), Romunija (1-3-0), Slovaška (1-2-1), Portugalska (1-1-2), Estonija in Latvija (obe 1-0-1), Finska (0-0-2), Litva (0-1-0) in zaradi manjšega števila zlatih celo Ukrajina (1-6-12) in Turčija (2-2-9). Vedno je, takole za hec, tudi zanimivo sešteti vse medalje bivše skupne države in tokrat bi našteli rekordnih 11-5-9, kar bi pomenilo 7. mesto na lestvici. Je pa Slovenija 7. po številu medalj na prebivalstvo, pred nami so San Marino (ki je sploh prvič osvojil medaljo), Jamajka, Bahami, Bermudi, Nova Zelandija in Grenada.

Konec iger je (vsaj zame) vedno nekoliko žalosten, ampak ne se sekirat, naslednje bodo že čez pol leta – zimske v Pekingu in tudi naslednje poletne bodo namesto čez štiri že čez tri leta! Lep pozdrav vsem!

0 Comments

ZADNJI KORAK

8/4/2021

0 Comments

 
Naši košarkarji so po dveh sijajnih zmagah zdaj tu, v polfinalu, in potrebno bo storiti še ta zadnji, najtežji korak do tako željene medalje – od dveh tekem, ki ju bodo še igrali, morajo eno dobiti. Najbolje bi bilo seveda dobiti kar prvo proti Francozom, a je to lažje reči kot storiti. Dončić bo moral biti na višjem nivoju, kot je bil na tekmah s Španijo in Nemčijo, saj ne, da tudi na teh tekmah ni bil na visokem, ampak pri njem so pač kriteriji drugačni kot pri »navadnih« igralcih. Poleg tega bo moral nekdo od ostalih (ali kar več njih) odigrati na nadpovprečnem nivoju, kot sta to odigrala Čančar proti Špancem in Dragić proti Nemcem. Zoran je igral tako izvrstno, da bi bilo gledalcu oproščeno, če bi se tu pa tam vprašal, kateri od bratov Dragić je pravzaprav na igrišču. Šalo na stran, Zoran je sijajnemu napadalnemu učinku (27 točk, met za dva 6/6 in met za tri 5/7) dodal še 6 skokov in 4 asistence, skupaj z Blažičem pa sta povsem »izklopila« nevarnega strelca Obsta. Ko se je Jaka potem še »stepel« z Lojem, je začelo slednjega zmanjkovati in skupaj z njim je potonila tudi Nemčija, glu, glu, glu, tako kot naš ženski kajakaški dvojec. Ja, če smo Španijo dobili na izčrpavanje in utrujenost njihovih »starčkov«, smo Nemce na »pretep« in fizično moč; predpogoj za eno in drugo pa je seveda garaška obramba, neprestan pritisk na beke in zapiranje rakete. Vse to in še več bo potrebno proti Francozom, ki nimajo španskih težav z leti, niti nemških s fiziko, je pa bilo na tekmi z Italijo v njihovi igri moč opaziti neko drugo pomanjkljivost. So precej vase zaverovani, na trenutke odigrajo zelo ležerno in, kar je še huje, zanašajo se na svoje individualne kvalitete ter pri tem pozabijo na kolektivno igro; nekaterim izmed njih pri vseh fizičnih predispozicijah tudi primanjkuje tiste osnovne košarkarske inteligence. Vse to morajo naši izkoristiti ter s kolektivno igro, začinjeno z Dončićevimi genialnostmi, znervirati nasprotnika do te mere, da bo začel bezljati. Ampak najbolj ključen segment se mi pa vseeno zdi kontrola skoka pod našim obročem, ne moremo si dovoliti, da nam dosegajo koše iz druge ali celo tretje akcije. Božo Maljković je nekoč dejal, da obstajajo trije ključni segmenti, ki določijo zmagovalca košarkarske tekme: obrambni skok, izgubljene žoge in izkoristek prostih metov, izjava starega lisjaka še danes drži kot pribita!

Gledamo sijajno atletiko, padajo izjemni dosežki, vrhunec pa je vsekakor vesoljski svetovni rekord Warholma na 400m ovire. Govori se o rekordu za 22. stoletje, nisem čisto prepričan, tudi o Beamonovem rekordu iz OI Mexico 1968 so govorili, da je za 21. stoletje, pa ga je »preskočil« Powell 1991 v tistem epskem dvoboju z Lewisom prav na tem štadionu v Tokiu. Je pa Beamonov rekord edinstven po tem, da gre za najboljšo procentualno izboljšavo; prejšnji svetovni rekord je izboljšal kar za 6,5%, Warholmov dosežek je od prejšnjega boljši »le« za 1,6%. Med moškimi svetovnimi rekordi, doseženimi na OI, se lahko tema dvema ob bok postavita še Van Niekerkovih 43.03 na 400m iz prejšnjih OI v Riu in solo tek Rudishe za 1:40.91 v Londonu 2012. Morda bi se Warholm lahko lotil zanimivega izziva, namreč izboljšave evropskega rekorda na 400m »glat« (brez ovir). Ta znaša 44.33 in ima že zelo dolgo brado saj ga je postavil Thomas Schoenlebe na SP v Rimu 1987. Mislim, da lahko Warholm zlahka teče okrog 44.0! Poleg Warholma velja omeniti še novo generacijo tekačic na 800m, zlato in srebro sta v tej disciplini osvojili 19-letni Athing Mu (ZDA) in Keely Hodgkinson (GBR), obe sta tekli pod 1:56 in zagotovo lahko vsaj Mu že v kratkem podre najstarejši svetovni rekord, 1:53.28 »brhke« Jarmile Kratochwilove. Tudi mi smo lahko zadovoljni, Maruša Mišmaš je v finalu na 3000m zapreke odtekla sijajen, napadalen tek, kakršnega od slovenskih atletov in atletinj že lep čas nismo videli. Res ni osvojila kolajne, ampak poznavalci športa znamo ceniti atletske dosežke, vemo, kakšna je tam konkurenca - za razliko od nekaterih drugih, obskurnih športov. Zelo mi je bila tudi všeč njena izjava po teku, čeprav je dala vse od sebe, ni bila povsem zadovoljna, njene ambicije segajo višje od 6. mesta. Nekaterim drugim članom slovenske odprave ne bi škodilo, če bi se malce nalezli Marušine mentalitete, recimo obema jadralkama, eno samo jamranje, česa NISTA storili. Ja, zakaj pa nista, po toči je prepozno zvoniti!

Večina ljudi na tem planetu uživa v sijajnih bojih in navija za svoje športnike, najdejo pa se tudi taki, ki olimpijske igre izkoriščajo za promocije svojih frustracij in svojega bolnega uma. Novinar RTV, levičarski aktivist Boris Vasev (sicer znan po svoji izjavi, da pred šolami ne bi smelo biti slovenskih zastav ker jih obiskujejo tudi učenci drugih narodnosti), si je privoščil takle sramoten tweet, mislim, da je komentar odvečen:


Picture
0 Comments

PRIMUS REX

7/30/2021

0 Comments

 
Slovensko ime Primož izhaja iz latinske besede primus, ki pomeni prvi; rex pa v latinščini pomeni kralj. In Primož Roglič je resnični kralj kolesarstva, njegova veličastna zmaga na olimpijskem kronometru je šokirala vso svetovno kolesarsko srenjo. Na polovici 44 km dolge proge je njegova prednost znašala še znosnih 8 sekund, v naslednjih 10 km (drugič na vzponu) se je povečala na 32 sekund in v bolj ali manj ravninskih zadnjih 10 km jo je podvojil na – za konkurenco naravnost pošastno – minuto. Tej razliki daje še večjo težo podatek, da so se naslednji štirje zvrstili v pičlih petih sekundah. Na olimpijskih kronometrih so zmagovale kolesarske legende, kot so Indurain, Cancellara in Wiggins, toda nikoli ga nihče ni dobil z niti približno podobno razliko; dobro, proge so se med seboj razlikovale, a tale v Tokiu je bila zagotovo najtežja. Verjetno ga ni človeka, ki Primožu ne bi privoščil te zmage, vsi poznamo njegovo zgodbo, čudežno preobrazbo iz smučarskega skakalca v vrhunskega kolesarja, njegove udarne pobege na Touru, dve zmage na Vuelti, lansko zgodbo, ko mu je Pogačar pred nosom speljal največjo kolesarsko lovoriko. Letos je vse podredil Touru, vemo kaj se je tam zgodilo in da se je potem uspel sestaviti za olimpijski kronometer meji na čudež. Zato je rex, kralj; Tadej Pogačar je izjemen kolesar, a v primerjavi s kraljem Rogličem je Mali princ! Chapeau obema!

Izjemno zgodbo je spisala tudi Tina Trstenjak, mnogi (predvsem izven Celja) niso verjeli, da je sposobna še enega podviga in skoraj zahtevali, da gre na OI letošnja svetovna podprvakinja Andreja Leški, namesto mirnih priprav na OI je morala Tina vse leto loviti mesto na svetovni lestvici (Trstenjak je druga, Leški pa četrta, a na OI lahko nastopi samo ena na državo). Ampak najlepšo zgodbo je Trstenjakova spisala ob pomoči svoje finalne nasprotnice. Gledal sem že kar nekaj njunih obračunov in Clarisse Agbeneneu se mi je vedno zdela en tak ledeno hladen stroj za metanje nasprotnice na hrbet. Toda pet let po porazu v finalu Ria se je led stopil in na plan so privrela čustva. Način kako je dvignila Tino (in ji tako priznala veličino) je bil enkraten.

Vse skupaj me je spomnilo na nek davni spot na Eurosportu, mislim, da je šlo za napoved OI 2004 v Atenah, v njej pa sta nastopila Kim Collins in Ato Boldon, dva vrhunska šprinterja tistega časa:

You are my adversary, but you are not my enemy.
For your resistance gives me strength,
Your will gives me courage,
Your spirit ennobles me.
And though I aim to defeat you, should I succeed, I will not humiliate you.
Instead, I will honor you.
For without you, I am a lesser man.


V slovenskem prevodu bi se glasilo takole:

Ti si moj nasprotnik, vendar nisi moj sovražnik.
Kajti tvoj odpor mi daje moč,
tvoja volja mi daje pogum,
tvoj duh me plemeniti.
In čeprav te želim premagati, te ob svoji zmagi ne bom ponižal.
Namesto tega te bom spoštoval,
kajti brez tebe sem slabši človek.


Na Agbeneneu sem se nehote spomnil, ko sem gledal njene rojakinje v rokometni tekmi proti Švedinjam. Fizično močne Francozinje so klatile, skandinavske valkire jim seveda niti slučajno niso ostajale dolžne in dvakrat je bila zadeva na meji vsesplošnega pretepa, kaj takega v ženskem športu še nisem videl. Švedinje igrajo zanimiv rokomet, kopirajo norveško igro, le da napadov ne zaključujejo tako divje in hitro kot sosede. Ob tradicionalni skandinavski obrambi 6-0 imajo nekaj zanimivih rešitev v napadu, vse je lepo dodelano. Proti Francozinjam so ves čas vodile, na koncu pa se rešile v remi z obranjeno sedemmetrovko v zadnji sekundi srečanja.

Košarkarji so se z rutinsko zmago nad nedoraslimi Japonci že uvrstili v četrtfinale in končno so tudi pri FIBI obelodanili, kako bo šlo naprej. Četrtfinalni pari se bodo žrebali, v enem bobnu bodo vsi zmagovalci skupin in najboljša drugouvrščena ekipa (skoraj zagotovo ZDA), v drugem pa preostali dve drugouvrščeni in najboljši dve tretjeuvrščeni reprezentanci. Če malo špekuliramo, bi bobna lahko izgledala takole:

1. boben: FRA, zmagovalec SLO/SPA, zmagovalec GER/AUS, USA
2. boben: poraženec SLO/SPA, poraženec GER/AUS, ITA, ARG/CZE

Dodatno pravilo je, da se ne moreš pomeriti z ekipo, s katero si se že srečal v skupini. Na dlani je torej, da bo potrebno v nedeljo premagati Špance; recept bo enak, kot je bil proti Argentini. Tudi španski nosilci igre so namreč že precej v letih, potrebno jih bo utrujati, presekati navezo med beki in centri, predvsem pa dvigniti agresivnost v obrambi, ta proti Japoncem ni bila na zadovoljivem nivoju; ne moremo se vedno zanašati zgolj na izjemen napadalni učinek Dončića & co. Slovenija z Dončićem še ni izgubila, deset zmag na EP 2017, tri na olimpijskih kvalifikacijah v Litvi in še dve na OI, skupno 15 zmag. Na tej tekmi s Španci bo vložek ogromen, zmaga prinaša lažjega nasprotnika v četrtfinalu in resnično se velja potruditi, kdove, če se bo takšna priložnost še kdaj ponudila! Dajmo naši!!

0 Comments

TO NISO SANJE

7/26/2021

0 Comments

 
Ne, to niso sanje, to je Tokio 2021 in blesteči nastopi slovenskih olimpijcev in olimpijk. Že po treh dneh imamo dve kolajni – na prejšnjih dveh OI v Londonu in Riu smo prvo dobili šele četrti dan. Sobotna brutalna cestna dirka kolesarjev je bila res nekaj posebnega, morda so nekaj podobnega le tisti enodnevni spomeniki v Franciji in Belgiji. Lahko bi ji tudi rekli izčrpavanje dveh glavnih favoritov, Pogačarja in Van Aerta; v bistvu so vsi dirkali proti njima in na koncu je Carapazu uspel odločilni pobeg. Malček sem se že ustrašil za Pogačarja, da mu bo zmanjkalo moči, ampak fant je po vsem, kar je naredil na Touru, uspel še odšprintati do brona in čisto malo je zmanjkalo celo do srebra. Škoda, res škoda, da Roglič ni bil pravi in bojim se, da tudi na kronometru ne bo. Ampak to je bil tak pravi začetek, še nikoli doslej nismo kolajne osvojili že kar prvi dan iger.

V mojem uvodnem blogu sem zapisal, da Benjamin Savšek potrebuje samo odlično finalno vožnjo, je namreč tako dober, da se mu v kvalifikacijah in polfinalu ni bilo treba preveč naprezati in si je lahko privoščil bolj ležerne in zanesljive vožnje. Ampak v finalu je šlo zares in končno se mu je uspelo zbrati in odpeljati tako, kot zna. In kadar tako odpelje, mu nihče ne more niti blizu, vedelo se je, da bo njegov čas pod 100 sekundami pomenil najmanj kolajno. Ko pa so potem tekmeci delali napake, se je izkazalo, da razen Savška nihče ni zmogel pod to mejo in na koncu je zmagal z več kot tremi sekundami prednosti. Njegov uspeh bo tudi motivacija in razbremenitev za Kauzerja, proga je dovolj zahtevna, da bi mu pravzaprav morala zelo ustrezati in morda se bomo znova veselili. Po drugi strani pa Terčeljeva ne deluje ravno prepričljivo, težka tokijska proga je za ženske morda celo pretežka; že kajakašice so se mučile, ne vem, kako bodo z njo opravile kanuistke, ki morajo še bolj garati.

V enem izmed naših natrofejnejših športov, judu, sicer še nimamo medalje, ampak naši glavni orožji, obe dobitnici kolajn iz prejšnjih OI v Riu, še prideta na vrsto. Je pa lepo presenetila mlada Kaja Kajzer, v dveh bojih se je izvlekla iz tako rekoč izgubljenega položaja, v boju za bron pa res ni imela nobenih možnosti proti prvi nosilki. Vsaka uvrstitev v četrtfinale (poleg Kajzerjeve je to uspelo tudi Gombocu) pomeni možnost boja za kolajne in za naše je to velik uspeh. To pa seveda ne velja za branilko naslova iz Ria, Tino Trstenjak, zanjo bo uspeh samo kolajna. Seveda v judu prevladujejo Japonci, doslej so v šestih kategorijah samo dvakrat ostali brez zlata, oba poraza pa so doživeli od judoistk Kosova, ki ima že dve zlati medalji in je prava mala velesila, vsaj v ženskem delu sporeda.

Zaenkrat gre vse po načrtu tudi obema našima igralcema namiznega tenisa, čeprav je Jorgić paral živce v dvoboju s Špancem, ko je bil že v izgubljenem položaju. Še dobro, da sem ta dvoboj gledal v bifeju in zraven ruknil par pirov, doma bi verjetno znorel in bi kaj poletelo. Nenazadnje vrhunskega namiznega tenisa že lep čas nisem gledal in takile dvoboji res niso za moje živce, žogice švigajo sem in tja hitreje, kot zmore spremljati oko in včasih lahko samo po reakcijah igralcev ugotoviš, kdo je pravzaprav dobil točko. Za oba naša bi bil uspeh že uvrstitev v osmino finala (Jorgić je že tam), četrtfinale bi bil izjemen presežek, kaj več pa je ob poplavi kitajskih igralcev (ki niti slučajno ne igrajo samo za Kitajsko), že znanstvena fantastika. Morda pa lahko naši presenetijo na ekipnem turnirju; v osmini finala se bodo pomerili z Korejo, ki je sicer favorit, ampak spet ne takšen, da se ga ne bi dalo presenetiti. Če bi to uspeli dobiti, bi v četrtfinalu igrali z zmagovalcem dvoboja Brazilija – Srbija, ki za naše nikakor nista nepremagljivi. Morda pa pot do polfinala ni tako nemogoča, kot se komu zdi na prvi pogled...

Košarkarji nadaljujejo tam, kjer so končali v Litvi. Argentino so razstavili na prafaktorje, komentator na bosanski TV je dejal »ovo je demontaža«. Če se je nekoč Aco Petrović hvalil »ja i moj brat i još trojica s ulice«, bi lahko Luka Dončić mirne duše rekel »jaz in še štirje, ki imajo slučajno pet minut časa«; takšna je dominantnost mladega genija, ki mu je zgolj selektorjevo predčasno vabilo na počitek preprečilo, da bi gaučom nasul 50 točk. Slovenija z Dončićem deluje naravnost zastrašujoče, že razmerje skokov (59 : 32 !!!) pove veliko. Pa ravno tega segmenta smo se tako bali. Precej manj zastrašujoče, pravzaprav že patetično, delujejo ZDA zvezdniki, vsaj zaenkrat. Bomo videli, ali se bodo dvignili ali pa se jim bodo ponovile Atene 2004, ko jih je načel Portoriko, nato jih je našolala Litva, v polfinalu pa jim je Argentina dokončno razblinila sanje o zlati medalji.

Počasi se navajam na olimpijski ritem bedenja in spanja, po začetnem kaosu nastaja red tudi pri izbiri programov. Potrebno si je pač narediti nov seznam kanalov, ki prenašajo OI, ter vedeti, kdaj katerega gledati. Tako imajo na ORF okrog 16h odličen povzetek vseh končnih odločitev, ki zjutraj in dopoldne niso bile v neposrednih prenosih. Česa podobnega se na naši RTV niti slučajno ne domislijo. Lahko pa zato tam zvemo veliko o olimpijski reprezentanci beguncev in kaj vse v Tokiu počne najboljši teniški igralec sveta, ta kralj slovenskih src. Ampak kaj hočemo, tako pač je. Če bi bili vsi mojstri, ne bi bil nihče vajenec. Pa tudi mojster ne.

0 Comments

OLIMPIJSKE IGRE MORAJO BITI!

7/22/2021

0 Comments

 
»The games must go on!« je znamenita izjava Lorda Killanina, takratnega predsednika MOK-a, s katero je dan po zločinskem terorističnem napadu Palestincev na izraelske športnike v Munchnu 1972 odgovoril na pomisleke mnogih, češ ali je po takšnem masakru sploh še smiselno nadaljevati s tekmovanji. Skoraj pol stoletja kasneje je pandemija COVID-a MOK, japonske organizatorje in vso svetovno športno srenjo znova postavila pred dilemo, kako in kaj z igrami. Lanska prestavitev za eno leto je vsem skupaj kupila prepotreben čas, v katerem so znanstveniki lahko razvili cepiva, organizatorji pa varnostne protokole, ki bodo omogočili kolikor toliko varno izvedbo iger. Če jih letos ne bi izvedli, bi bile dokončno odpovedane in to bi pomenilo poraz ne le športnega sveta, ampak človeštva na splošno; konec koncev so bile OI doslej odpovedane le v najtemačnejšem obdobju sodobne človeške zgodovine, med obema svetovnima vojnama. Veliko je skeptikov, tudi domačini niso najbolj navdušeni nad izvedbo iger, ampak nenazadnje se velja postaviti v kožo športnikov in športnic, ki so vse svoje upe in ambicije usmerili na OI, se zaradi njih odpovedovali temu in onemu ter jim podredili tudi svoje zasebno življenje; za mnoge izmed njih bo to edina olimpijska priložnost v karieri. Pred 49 leti šport ni kapituliral pred peščico fanatičnih norcev, tudi zdaj ne bo pred enoceličnim morilcem, prej obratno, OI bodo, kot je dejal predsednik MOK Thomas Bach, ljudem vlile upanje za prihodnost. Seveda ne bo vse tako, kot smo navajeni. Predvsem ne bo gledalcev, ne bomo gledali in poslušali tistega navdušenja (ali razočaranja) množice. Zdravje ima prednost, testiranja se bodo vršila na dnevnem redu in verjetno komu tudi odnesla olimpijske sanje, ko ga bodo vestni japonski epidemiologi napotili v 10-dnevno karanteno.

In kaj lahko pričakujemo od slovenskih športnikov in športnic? Če se spomnimo dosedanjih slovenskih nastopov na POI, je spočetka vse šlo po nekem logičnem zaporedju. Dve bronasti kolajni ob krstnem nastopu samostojne Slovenije v Barceloni 1992, nato dve srebrni štiri leta kasneje v Atlanti in potem je seveda morala slediti tista nepozabna noč v Sydneyu, ko sta zlato najprej osvojila Čop in Špik, kakšno uro kasneje pa še Rajmond Debevec. V Atenah 2004 smo prvič osvojili več kot dve kolajni (srebrno in tri bronaste), a manjkala je tista pika na i v obliki zlate; ta se je »zgodila« v Pekingu 2008, osvojil jo je Primož Kozmus, poleg tega smo imeli tam še po dve srebrni in bronasti. Te igre v Pekingu so tudi naše najuspešnejše POI doslej, v Londonu 2012 in Riu 2016 smo osvojili po štiri kolajne, drobna razlika je bila le v njihovih barvah (London 1-1-2, Rio 1-2-1). Mislim, da lahko v Tokiu presežemo Pekinško bero, morda celo izenačimo ali presežemo nepozabni Soči 2014, ki z osmimi kolajnami predstavlja absolutni presežek slovenskega športa n olimpizma. Veliko bo odvisno že od prvega dne, ko je na sporedu cestna dirka v kolesarstvu; če Roglič ali Pogačar (najbolje pa kar oba) tam osvojita kolajno, bi se lahko vsul plaz. Oba sta seveda v najožjem krogu favoritov, tudi trasa je dovolj zahtevna, težava je le v tem, da ne vemo, v kašni meri je Roglič saniral poškodbe s Toura ter koliko moči in energije po svojem drugem epskem francoskem podvigu še premore Pogačar.

Zadnji slovenski zlati kolajni sta osvojili judoistki in to celo v isti kategoriji (do 63kg) in tudi tokrat je vsaj Tina Trstenjak med favoriti, pravzaprav se zdi, da jo lahko premagata le Japonka in Tinina stara francoska tekmica, s katero je tako sijajno opravila v finalu v Riu. Od takrat Tina sicer ni več tako prepričljiva, a zagotovo sta s starim lisjakom Fabjanom skovala taktiko, ki bo prinesla uspeh. Poleg Trstenjakove imamo v Tokiu še tri judoistke in Gomboca, ob ugodnem žrebu se lahko tudi od njih nadejamo kakega vrhunskega rezultata; vsaj Velenškova (ki je medtem presedlala v najtežjo kategorijo) je že v Riu dokazala, da se zna zbrati takrat, ko je to najbolj potrebno.

Vedno tudi veliko pričakujemo od kajakašev / kanuistov. Morda je Kauzer res že malo v letih, ampak na svoj dan lahko premaga vsakogar, razen tega je olimpijsko kolajno že osvojil in to lahko pomeni veliko prednost pred nadebudno konkurenco, ki se ga zagotovo boji kot hudič križa. Potem je tu kanuist Savšek, vrsto let je že med najboljšimi na svetu in v bistvu potrebuje samo eno odlično finalno vožnjo (v Riu je bil najhitrejši v kvalifikacijah in v polfinalu, a je potem v finalu povsem odpovedal). Med favoritinje zagotovo šteje tudi svetovna prvakinja v kajaku Eva Terčelj, a pri njej je ravno obratno kot pri Kauzerju, je še mlada, konkurenca pa je zelo izkušena. Tokrat imamo prvič možnosti tudi v mirnovodni verziji kajaka, Ponomarenko in Osterman sta letos vse podredili treningu daljše, 500-metrske discipline, saj njuna boljša (200m) ni olimpijska.

Kdor pozna razmere v slovenski atletiki in posledično pogoje za trening, pravzaprav težko verjame, da ima Slovenija v kraljici športov že kar štiri olimpijske medalje. Brigiti Bukovec je le za las zmanjkalo do zlata v Atlanti 1996, Čeplakova je po nepozabnem finišu za Atenski bron 2004 prvič in edinič v svoji karieri ugnala »pošast« Mutolo, Kozmus pa je zlatu v Pekingu 2008 za konec izjemne kariere dodal še srebro v Londonu 2012. Razen tega beležimo še četrto mesto Brigite Langerholc na 800m 2008, peto Marije Šestak (ki zna napredovati celo do kolajne, ko bodo ob novem napredku antidopinške tehnologije enkrat odprli tiste vzorce) v troskoku 2008 in sedmo Martine Ratej v metu kopja 2012. Zdaj imamo nov veliki up, metalca diska Kristjana Čeha, ki ima letos drugi najboljši rezultat na svetu in je tudi že presegel magično mejo 70m. Zdi se, da tudi nedavni (po mojem mnenju zelo neumni) razhod s trenerjem (zaradi punce!!) ni pustil nekih posledic. Je pa tako, da so meti na velikih tekmovanjih zelo specifične discipline, v kvalifikacijah imaš samo tri mete, pa še prostor za izmet je ožji, kot na mitingih. Mnogim favoritom se je že zgodilo, da so v prvem metu prestopili, drugi je odletel v mrežo, v tretjem pa so potem živci naredili svoje. Naš drugi adut bi lahko bila Tina Šutej, ki je lani v skoku s palico skočila državni rekord 4,75 ter glasno najavila naskok na olimpijsko medaljo. Toda letos tega rezultata še ni izboljšala, zagotovo si je želela pred OI skočiti vsaj 4,80. Ta višina je tudi nekakšna meja, ki (preskočena v prvem poskusu) morda že prinaša medaljo. Kvalifikacije za Šutejevo ne bi smele predstavljati težave, za vse ostalo pa se pustimo presenetiti. Vprašanje je tudi, kaj po poškodbi zmore naš tretji atletski adut (morda ne ravno za medaljo, za finale pa vsekakor) Maruša Mišmaš. Punca lepo napreduje, letos je prvič tekla pod 9:20; verjetno je njen limit okrog 9:10.

Morda se lahko za kolajno borita četrti iz Ria, jadralki Mrak in Macarol, morda tudi strelka Dvoršak, ki je v trojnem položaju prva na svetovni lestvici, ampak če bi moral vse staviti na eno slovensko kolajno, bi seveda stavil na Janjo Garnbret. Neprekosljiva Korošica, kraljica svetovnega športnega plezanja je v svoji blesteči karieri osvojila vse, kar se osvojiti da in zdaj mora le še postaviti piko na i. Mislim, da je kolajna tu 100% (ok, nič ni 100% - razen davkov in smrti), bomo videli ali ji bo uspelo splezati na sam vrh, do zlate kolajne, s katero bi kronala svojo izjemno športno pot in se zapisala med nesmrtne – ne le v slovenskem merilu! Je tudi edina izmed vseh slovenskih udeležencev iger, ki ji ameriški portal Bestsports napoveduje zlato kolajno. Razen te zlate nam napovedujejo še tri srebne kolajne – dve v kajakaštvu (verjetno Kauzer in Terčelj) ter eno v judu (Trstenjak) LINK

Na koncu je potrebno seveda omeniti še košarkarje. So komaj druga slovenska ekipa, ki se ji je uspelo uvrstiti na POI, doslej je to trikrat uspelo le še rokometašem. Seveda je že sama uvrstitev na OI izjemen uspeh, ampak če smo že enkrat tu, zakaj ne bi šli do konca (medalje). Priložnost je toliko večja, ker je nekaterim papirnatim favoritom povsem nepričakovano spodletelo. Ja, kako so se spremenila razmerja v basketu, izmed vseh naslednic nekdanjih košarkarskih supersil Jugoslavije in SZ bo v Tokiu igrala samo in edino Slovenija. Skupina z Argentino, Španijo in Japonsko ni pretežka, vsekakor pa bo prva tekma z Gauči bržkone odločilna za nadaljnji potek turnirja. FIBA spet cinca, sploh se še ne ve, kdo se s kom sreča v četrtfinalu; doslej sta bili na OI vedno dve skupini po 6 ekip in vnaprej se je vedelo, da prvi igra s četrtim, drugi s tretjim, itd. Tokrat pa so se pri FIBI odločili, da bomo imeli tri skupine s po štirimi reprezentancami, naprej se uvrstita po dve najboljši iz vsake skupine in še dve najboljši tretjeuvrščeni ekipi; nikjer pa (še) ni objavljeno, kdo pride na koga v četrtfinalu. Človek bi si sicer po neki logiki mislil, da bosta dva izmed treh zmagovalcev skupin igrala proti obema tretjeuvrščenima, tretji zmagovalec proti enemu izmed drugouvrščenih, četrti četrtfinalni par pa naj bi tvorila dva preostala drugo uvrščena, ampak pri FIBI nikoli ne veš, pri čem si. Zato je ta prva tekma z Argentino tako zelo pomembna, zmaga tako rekoč zagotavlja vsaj drugo mesto v skupini in menda ja ne bomo ravno mi v četrtfinalu naleteli na (verjetno) nepremagljive NBA-jevce. Seveda bi bilo še bolje, če nabijemo še Špance in smo prvi. Če bi igrala starejši Dragić in Vidmar, bi skoraj podpisal medaljo, tako pa bo bolj ali manj vse viselo na genialnem Dončiću, s katerim Slovenija še ni izgubila tekme – deset zmag na EP 2017 in še štiri na letošnjih olimpijskih kvalifikacijah. Je pa ta Argentina finalist zadnjega SP in zelo neugoden tekmec, še posebej na začetku turnirja, ko bo njihov glavni adut (41-letni Scola) še spočit. Če omejimo njegov učinek in povezavo z bivšim in sedanjim Realovim playmakerjem Campazzom in Laprovittolo potem težav ne bi smelo biti. Pa saj jih pravzaprav tudi z Litvo ni bilo!

0 Comments
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture

    RSS Feed

    blog counter
Powered by Create your own unique website with customizable templates.